Movie night

Včasih se sprašujem ali je moj čudno "razdvojen" pogled na vse kar me obdaja posledica zvezd. Po horoskopu sem namreč dvojček, kar pomeni, da je v mojem življenju en dan rožnat in drugi črn. Ostalih odtenkov je izredno malo. Tako je tudi z Rimom. En trenutek ga sovražim in že naslednji si mislim, da bi ga ob odhodu pogrešala.

Pred kratkim sva se s fantom sprehajala po centru mesta. Večerilo se je in mesto se je kazalo v svoji najboljši luči. Ob prižiganju mestnih svetilk in nočni osvetljavi mogočnih antičnih spomenikov sem morala globoko vdihniti, da sem zadržala solze ganjenosti. Impresionanten razgled in skoraj magično ozračje sta mi pomagala vsaj za trenutek pozabiti na kaotičen, neorganiziran, divji in umazan Rim, ki ga poznam. Ob tako popolnem večeru sva si z Lucianom želela "podaljšati dan" in se odločila za obisk kina.

                           

Tako se torej vračajoč do avtomobila oba zatopiva v kino programe na mobiju. Pri nekaj več kot 54 kinih v Rimu (in toliko več kino dvoranah) je pregled programa dokaj zahtevno delo, zato ga razdeliva. On brska po naslovih in urah predvajanja, jaz po trailerjih in kritikah. Odločiva se za film, ki sem ga že dolgo čakala. Gravity igra čez dobrih 50 min v kino-centru tipa Planet Tuš v smeri proti domu. Idealno. Optimistično pritisneva po plinu in se niti ne zavedava, da je magičnost večera izpuhtela. Kratko, a sladko. Itak.

Čez cca. 20 min prispeva do nakupovalnega centra. Lažem. Nakupovalni center se nama pojavi le v "vidnem polju", v realnosti pa se prilepiva repu kolone na GRA tik pred izvoznico. Dokaj tekoče premikanje nama okrepi upanje, da bova le uspela uloviti film. Pogled na večnadstropno parkirišče pa bi ubil še največjega pozitivca. Ne le, da je bilo nabasano z avtomobili, Smarti so bili parkirani na mestih, kamor sama ne bi strpala niti bicikla.

Začnem težiti, da filma ne bom gledala, če se je že začel (in da moji evri ne rastejo na drevesih). Sem namreč eden izmed čudakov, za katere kino ni sprostitev, temveč ga jemljejo smrtno resno. Luciano se strinja, da sva "optimistična glupana", da se odločiva iti v kino v soboto zvečer, vendar doda, da vse upanje še ni izgubljeno. Tudi sama pustiva Fiesto na "pogojno legalnem" placu in šibama do kina. Parkiranje in maraton čez nakupovalni center nama je pobral skoraj dodatne pol ure.
Že zagledam plakate in žareč napis Uci Cinema. Pa smo tu! Skoraj.

Kino sicer premore najmanj pet blagajn, vendar se nanje čaka v vrsti stila "Gardaland". Za tiste, ki ste ga že obiskali, veste, kaj to pomeni. Sistem kače. Kaj kače, amazonke! Po polžje se premikava proti blagajni in nervozno opazujeva ekrane, ki "v živo" odštevajo vsa prosta mesta. Najhitreje izginjajo karte za italijanske komedije. Tukaj jih ljubijo in se zato predvajajo tudi po več kot 10 krat na dan. Medtem ko je (v tej "navidezno konzervativni" državi) še zmeraj priljubljena kultna commedia sexy all'italiana  izpred nekaj desetletij, ki kraljuje na TV-jih, je v kinu vse popularnejši tip idiotsko nesmiselnih komedij.

kultne komedije katerih humorja žal ne štekam

Pogledam na uro. C****!!! Film se je že začel! Naslednji pa se predvaja prepozno...
"Daj greva domov. Mrzim gledati film brez glave."
"Ma daj, saj se še ni začel. Ne vidiš, da se sedeži še odštevajo. Pomeni, da še predvajajo predfilme."
Nervozno ostanem v vrsti dodatnih 10 min. In končno...
"Kaj bosta gledala?"
"Dve karti za Gravity. Tistega pred četrt ure."
"Predvaja se le 3D, tako da je cena nekaj višja."
"O.k." (valda)
"Prosti so le VIP sedeži. Dodaten euro po osebi."
"O.k." (če že moram)
"Aja pa še očala..."
"O.k." (ženska, nariši že karte)
"Zraven kart sem vama dala še ponudbo za kokice in CocaColo."
"OOO.kkkk." (česa pri film se je že začel ne razumeš?!? omg!)
Pograbiva vse in plačava 25 eur. Še preden pa zares "zaštartama", obtičiva v novi "amazonki", ki vodi do "pobiralca kart". Ko ga odkljukava, se nikakor ne moreva prebiti naprej, ker si je neki zelo inteligenten arhitekt izmislil kino v treh nadstropjih s tekočimi stopnicami širine (ene) podhranjene osebe.

Stopiva v dvorano. In res. Film se še sploh ni začel, čeprav konkretno zamujava. Z zadovoljstvom se razkomotim v VIP sedežu (do sedaj najbolje unovčen euro v Rimu) in si ogledam prvi trailer. Kmalu sledi drugi. In tretji, pa reklama za telefonsko podjetje. Paše en trailer in reklama za banko... Haloooo??? Pa to še človek ni videl. "Šopajo" te z vsemi trailerji povprek, ne glede na to kaj si prišel gledati. Brez smisla si sledijo grozljivke, komedije, drame, animacije,... Vmes te zdelajo še z reklamami, tako da si po slabi uri povsem K.O. in bi najraje šel kar domov.

Film se prične. Bullockova in Clooney pa že na začetku v italijanščini ubijeta nekaj vzdušja. No problem. Sprejmem dejstvo, da smo na italijanski vesoljski ekspediciji in začnem uživati v filmu. Sočustvujem z Bullockovo in držim pesti, da bo ujela vrv, preden jo že stotič odnese globoko v vesolje. Skoraj zatisnem oči, takrat pa...
Crkne film.

Rahlo razpičena sedim in čakam, da se bo kot zmeraj našel nekdo, ki bo začel žvižgati, kričati, zmerjati vse po vrsti in metati kokice v platno. Pa nič. Prižgejo se luči, v dvorano pa stopi študent s "cirkus vozekom", do vrha obloženim s čokoladicami, kokicami, pijačami in drugo robo, ki maši žile. Skočim do WC-ja in nazaj grede pograbim vrečko M&M's-ov. Jezna, da sem se ujela na tako bedno tržno foro, do konca filma za tolažbo vržem vase šest evrov kalorij.

Vir

"Feeling" za film sem izgubila nekje po poti. Sicer ga pogledam do konca, vendar sem "out". Na netu sem pred časom zasledila komentar, da je Gravity nova Vesoljska odiseja. Resnično ne vem, ali je bila kriva pavza, ali pa je bil kritik specializiran za šport. Kubrick se je ziher v grobu obrnil več kot enkrat.

Ob izhodu iz dvorane ošvrknem številne internacionalne restavracije in Luciana, ki izgleda kot jaz. Utrujeno. Včasih je vikend v Rimu pametneje preživeti med domačimi štirimi stenami. Filme, ki jih že težko čakam, pa mi bo itak kmalu ponudil Mr. Streaming. Ob flaši hladnega Laškega, ki sem ga slučajno našla v trgovinici v centru (in kupila vse tri steklenice, ki so jih premogli), tudi home-tv-kino-night ni švoh. Who likes anacondas and the jungle anyway.

Aperitivo forever! (II.del)

Ker torej ne najdemo proste mize, se odločimo za aperitivo* kar v diskoteki. Ob vhodu poravnamo 25 eur, kar je nekaj več od normalne vstopnine. V ceno je všteta prva pijača in mini ruski bife. Ko vstopim, me prostor ne impresionira, diskoteka kot diskoteka, pač. Povsod v podobnem stilu, definitivno ne mojem. Dva šanka, plesišče, nekaj mizic in foteljčkov. Edina razlika je nenavadno veliko število ljudi za to (zgodnjo) uro.

Med postopkom udomačevanja pomislim na kar lepo razdaljo, ki sem jo prehodila od parkirišča do kluba. Preverim situacijo in iščem prost plac kjer bi si spočila noge. Pogledam še zmeraj boleč gleženj in se kot Kvazimodo "odšlepam" do kavča na drugem koncu kluba. Ne bi bila Slovenka (in ni je bolečine), če se ne bi spotoma ustavila pri šanku in vnovčila svoj kuponček. Zrinem se skozi množico in natakarjem namignem, da obstajam. Ko od bolečine skoraj odneham mahati, me natakar končno porajta "Cosa posso offrirle?". Pogledam kričeč folk levo in desno od mene, ki vpije v en glas "Aperol spritz!" Očitno se aperitivo v Rimu enači s to pijačo. Natakar me nestrpno pogleda in jaz "A...a... Birra!".

Ob požirku pivičke se premaknem do zofe in se ob izdihu tipa "uf, kako je življenje žensk  v petah težko" zleknem po kavču. Še preden pa se zadnji centimeter moje zadnjice ugrezne v mehkobo fotelja, zaslišim krik za svojim hrbtom "No! Signorina, mi scusi peró..". "WTF?!?" si mislim, ko zagledam natakarja, ki prišiba izza ovinka. "Ali imate zakupljeno mizo?" "Kakšno zakupljeno mizo?!?" si mislim. V Satchmu me tega še nikdar niso vprašali. "Gospa, mizo je potrebno rezervirati nekaj dni prej, cena po osebi pa je od 40-80eur." Ob izrečeni ceni začutim, da sem še dovolj pri močeh, da vstanem, trenutek za tem pa se zavem dejstva, da bom v čevljih (ki sem jih, telebajska, izbrala sama) preživela eno zelooo doooolgo noč. Še sreča, da ne izpustim piva, zadnje brezplačne pijače, s katero te premamijo v lokal, potem pa oberejo do kosti. Če imaš italijanski tank, lahko vso noč prevoziš dokaj ekonomično, če imaš slovenskega, zadeva postane bolj problematična... Malo pivo 10 eur, cocktail 8-14 eur, voda 5 eur,...

Ob žalostnem pogledu na cene, me naenkrat razveseli edina stvar, ki me osreči zmeraj. Hrana. Iz kuhinje se vsujejo natakarji z mizami in pladnji, in v manj kot 15-ih minutah ustvarijo ruski bife. Tri vrste hladne testeninske solate, kus-kus, riževa solata, pečen krompirček, mičkeni zrezki v "kdobivedelkakšni" omaki, olive ascolane, krompirjevi kroketi in frittata.

Kmalu ugotovim, da je reakcija na brezplačno pojedino (ki smo jo seveda vsi pridno plačali z vstopnino in potem izbrisali iz spomina) internacionalna. Grabi, baši, potiskaj, hodi po nogah in v skrajnem primeru uporabi komolce. Moram priznati, da razlika med "pajzli" in "fensi šmensi" lokali ni velika. V prvih ti med prerivanjem v rebra buta torbica iz H&M, v drugih pač od g. Vuittona.

Lepa, lepša, najlepša...

Ker sem zdoma že vso popoldne, z apetitom obložim krožnik z "vsega po malo" in se naslonim na kičast dekorativen steber v bližini. S krožnika pridno pobiram današnjo večerjo, ki seveda z zdravo italijansko/mediteransko kulinariko nima kaj za opraviti, in opazujem okolico. Vsi veselo "mažejo" svojo pašto, balansirajo s krožniki in iščejo prostor kamor bi vsaj za trenutek kaj odložili. Mlade dame z neokusno dragimi torbicami in petkami se nerodno prestopajo in trudijo pridržati krožnik bližje k ustom. Chanelove rdeče ustnice se sedaj še bolj mastno svetijo in ob glasnem čveku in mlaskanju lahko (nehote) opazim katere prigrizke so izbrale. Čar in zapeljivost vseh luksuz-damic v trenutku zbledi in narediti moram velik požirek piva da poplaknem omleto v pravo smer.

Takrat pa se mi v spomin prikrade prijateljičin nasvet, da naj v vsaki stvari poskušam videti kaj pozitivnega. In res... Naenkrat se mi pogled razjasni in v Dantejevem 3. krogu Pekla prepoznam Raj. Pred seboj imam množico mladih ljudi, ki preživljajo večere skupaj, se smejijo, klepetajo... Hvala Bogu, da nam je dal le dve roki. Če bi imeli tretjo, bi tudi to noč zmagali asocialni posamezniki in mobile-zombiji.
Na to moram nazdraviti. Častim pir!

*aperitivo - je nekoč predstavljala pijača pred obrokom, ki naj bi vzpodbudila apetit. Dandanes predstavlja ritual; italijansko tradicijo, ki ji sledi predvsem mlajša in srednja generacija ter pogosto, zaradi "finger food-a" ob pijači, večerjo celo "uniči/izniči". Tipične pijače bi bile Sunbitter, Crodino, Campari in Aperol v raznih kocktail variantah.

Aperitivo forever! (I. del)

Sem oseba "na komot". Ne bi pretiravala in rekla, da sem penzonistka (čeprav tudi ti postajajo vse aktivnejši), vendar sem po Darwinovo zagotovo kakšna podvrsta zapečkarjev. Po dolgem dnevu in z večerjo "na varnem" se neznansko rada razlezem po kavču, zabubim v nesramno mehek (in, res je, izredno idiotski) Kanguru ter ob dobrem filmu s fantom premlevam trače zadnjih 24-ih ur. Tovrstno večerno opravilo opravičujem z dejstvom, da sem prestopila 30-ko in se tako zame "zapravljanje večerov" pravzaprav spodobi.

Tako so dnevi, ko se mi poruši hormonsko in posledično tudi presodno ravnovesje, redki. Takrat bi ŽIVELA! Šla bi ven, da vidim "kaj dogaja". Pozneje si velikokrat mislim, da pregovor "Pazi kaj si želiš, ker se morda uresniči" drži.

V vsaki državi, v vsakem mestu, v vsakem selu veljajo nepisana pravila o večerno-nočnih izhodih. Če si turist, si zaščitena vrsta in noriš po svoje. Če pa se želiš po kameleonsko zliti z množico domačinov, je najbolje, da slediš čredi in se tako varneje prebiješ skozi divjino. Izbereš si lahko le vlogo... Petelin, bevskač, sluzavec, opica, papagaj, krava,... Lahko si tudi koza. Teh se tukaj najde kar veliko.

Glede na izbiro vloge najdeš pravi "outfit" in se oborožiš z debelo denarnico. Tukaj lahko za 20 eur namreč narediš le krog po lastnem parkirišču. Za Italijanke splošno velja, da so "spedinane u iber", s čimer se sicer ne bi popolnoma strinjala.

Prva dilema so torej bila oblačila. Za celo noč "v divjini" bi potrebovala nekaj udobnega, za zlitje z množico v rimski diskoteki pa kaj bolj pikantnega in drzno prekratkega, ki po zakonu ne sme biti udobno. Odločim se, da potrpim. Čez rit potegnem kavbojke, ki niso videle "e" od elastana in mi tako za nekaj ur zaustavijo prekrvavitev v spodnji delu telesa. Morda še bolje tako, ker mi hudo visoke pete vse pogosteje pošiljajo boleče signale do mojih možganov. Razmečem majice in izberem tisto, ki mi "najbolj podaljša vrat", vse do naparfumiranih push-up hribčkov. Hitro pograbim še verižico in zapestnico. Čez dnevni make-up napacam dodaten sloj maskare in to je to. Pronta! Pograbim torbico in andiamo!

Dogovorjeni smo za aperitivo* in noč v diskoteki. Tukaj je čas za aperitivo nekje med 18:00 in 20:00, tako da, po štajerskih razmerah, od doma odrinemo po kosilu. Priznam, da se v dnevni svetlobi počutim dokaj neumno. Čez 20 min vožnje se srečamo s prvimi prijatelji in glasujemo za "lokacijo večera". Po Murphy-ju zmaga klub na drugem koncu mesta. Dodatna urca vožnje.

Ko prispemo, z olajšanjem ugotovim, da je na parkirišču še kar nekaj prostih mest. Nenadoma pa se pred avtomobilom pojavi tip in se gre amatersko pantomimo. Ker debelo bulim v čudaka, mi fant hitro namigne, da naj pripravim nekaj drobiža. Pogledam še bolj zmedeno, on pa "Tip nakazuje prosta parkirišča, kar je v Rimu nekaj povsem normalnega." (naj omenim, da je "normalno" tukaj skoraj sinonim za ilegalno). Ob misli, da je parkirišče plačljivo, da nisem slepa in da je jih je ostalo še kar nekaj, izdavim "NORMALNO???". Kmalu mi vsi prisotni v en glas razložijo, da je bolje, če parkiramo takoj. Če ne želim popraskanega avtomobila, razbitega ogledala ali preluknjanih gum, pa naj raje pripravim kakšen Euro. In jaz v šoku "Kaaaaj???" "Tukaj je džungla. Spada k mafiji." umirjeno odgovorijo, kot da bi bilo to nekaj povsem vsakdanjega.

Izvirnost ne pozna meja

Medtem se odpravimo do parkomata, ki, kot večina stvari tukaj, ne deluje. Fant mi prijazno namigne, naj se odstranim, ker očitno zadeve ne obvladam. S prsti začne šariti po odprtini za drobiž in izvleče majhno jekleno sponko. Za sponko pa se vsuje še dobrih 5 eur!!! Svetovno! To bi lahko bila tudi moja nova služba. Zaslužila bi več kot s sedenjem v pisarni.

Sprehodimo se po ulici, da bi odkrili prosto mizo in si privoščili kozarček. Medtem, ko nam fantje ob njihovi "romanisti contro laziali" debati sledijo, me "dame" so-zvočno kopitljamo spredaj. Ob komentiranju življenja drugih in debatah o torbicah, zapestnicah in čevljih imam bolj malo za pripomniti, zato sem tiho. Zamišljeno opazujem čevlje kolegic in ugotavljam, da so modeli, ki so bili pred leti rezervirani za muzanje ob drogu po polnoči, postali nekaj povsem običajnega. Svet se je resnično spremenil...

Takrat pa se zasidram. Prav ste prebrali. Zasidram, zaštekam, zakajlam, vpiknem med znamenite rimske sampietrine. Z muko izvlečem odrgnjeno (hvala bogu, ne zlomljeno) peto in boleč gleženj ter odšepam naprej. Uffaaa... Hoja po njih bo za zmeraj ostala skrivnost Rimljank.

Kljub krizi v Italiji ne najdemo prostega stola, kaj šele mize. Za povprečen aperitvo se tukaj odšteje od 8-12eur, kar je izredno ugodna cena, upoštevajoč, da pijača sama stane 5-8 eur. Številni mladi tako po službi izkoristijo priložnost in z aperitivom nadomestijo večerjo. V primeru, da se ne zadovoljite s koščki omlete, testeninsko solato, kakšno olivo in nekaj čipsa, pa je potrebno seči globlje v denarnico.

---> se nadaljuje :)


*aperitivo - je nekoč predstavljala pijača pred obrokom, ki naj bi vzpodbudila apetit. Dandanes predstavlja ritual; italijansko tradicijo, ki ji sledi predvsem mlajša in srednja generacija ter pogosto, zaradi "finger food-a" ob pijači, večerjo celo "uniči/izniči". Tipične pijače bi bile Sunbitter, Crodino, Campari in Aperol v raznih kocktail variantah.

Svet kulinaričnih znanstvenikov

Vaja dela mojstra. Definitivno drži. Pred kratkim sem namreč ugotovila, da je meni manjka kar nekaj.
Zmeraj sem imela rada obiske. Totalna sprostitev ob koncu tedna. Vedela sem kdo je vegetarijanec, kdo sladkosneden in kdo gurman, vsaka večerja pa je bila priložnost, da z eksperimentiranjem v kuhinji navdušim svoje goste.

Ob selitvi v Rim sem si mislila, da se selim "le čez mejo". Napaka! Kmalu sem ugotovila, da sem se (kulinarično gledano) preselila v drugi solarni sistem. Te lekcije so me naučili prvi obiski. Bili so napovedani za vikend. Fantovi prijatelji, simpatična para, Italijani.

Homo Sapiens Casalingus

Po nekaj propadlih poskusih z mehiškimi in slovenskimi kulinaričnimi dobrotami (ki tukaj veljajo za eksotiko) sem se resnično želela izkazati. Kuhanje in gostoljubje tukaj cenijo (in obvladajo), zato sem tudi sama želela vsaj enkrat zablesteti kot prava casalinga. Napaka again! Tukaj casalinge sicer še ne spadajo med ogrožene vrste, vendar so kljub temu izredno cenjene, tekmovati z njimi, pa je vnaprej obsojeno na propad. Govorim iz izkušenj.

Odločila sem se torej da grem "na ziher" in izbrala (po slovenski logiki) najbolj "na izi" meni. V Rimu namreč ne zadostuje, če na mizo "rukneš" narezek, odpreš steklenico rdečega in belega ter kot vrhunec vljudnosti dodaš "Bi kdo še kozarec vode?". Neee... Tukaj gre lepo vse po vrsti. Aperitivo, antipasto, primo piatto, secondo piatto, contorno, sadje in dolce, nato pa kavica in digestivo. Skratka, mala malica za dipl. organizatorko z diplomo iz kulinarike. Ponovno... Napaka!

Moj planiran meni:

• aperitivo analcolico (ker ne začenjajo radi z alkoholom),
• antipasto: pršut, mozzarella in olive,
• primo piatto: testenine z bolognese omako,
• secondo piatto: meso ali ribe,
• contorno: blitva,
• dolce: mešano sadje in tiramisu,
• kavica in grappa.

Tako, lista pripravljena, gremo v "šoping". Prva postaja, sadje. Pograbim vsega po malem in limone za mojo ribico. Odkljukano!
Šibam do delikatese. Pograbim številko. Le te so bile, zaradi genetskega nerazumevanja pomena čakalnih vrst, najbrž izumljene v Italiji. Pogledam na ekranček nad pultom, 28. Pogledam svoj listek, 46. Super. Na vrsti bom nekje naslednji teden. Veselo "odrolam" svoj voziček med police. Bolognese omako sem pripravila že dan prej, potrebujem le testenine. Ob pogledu na uro se spotim in preračunam preostali čas do prihoda mojih "potencialnih prijateljev". V žepu se oglasi moj mobi. Kliče moj dragi, ki preverja, kako daleč sem z nakupom. Ponovim mu planirani meni in v "vozek" vržem vrečko špagetov. Takrat pa bomba...

"Kako bolognese?? Omaka je pretežka za ta meni. Naredi raje all'arrabiata ali all'amatriciana, ali pa kar aglio-oglio." (olje in česen??.. za nas Slovence to ni niti omaka!). "Pa pazi katere testenine boš vzela. Saj veš, ne moreš mešati kar vsega povprek. Penne za arrabiato, spaghetti ali bucatini za amatriciano ali pa aglio-oglio, orecchiette za brokoli, tagliatelle ali trenette za tartufe,... Pa pazi ali bo pasta liscia ali rigata. Za amatriciano vzemi guanciale in nikakor slanine! Aja, kakšno omako si že imela v mislih?"
Tik pred eksplozijo v glavi odgovorim "O.k., o.k., za "pašto" boš poskrbel ti. Kaj naj kupim???"
Primo piatto - odkljukano!

Medtem ko se vračam k delikatesi, v glavi ponavljam italijanske stavke. Končno na vrsti. "Due etti di prosciutto crudo, per favore" povem ponosno. In atomska... "Parma, San Daniele ali di Norcia? Sladkejšega? Manj mastnega? Kompaktnejšega ali da se v ustih stopi?" Že hočem zakričati "Porca M*****!!!" (pa se spomnim, da sem preblizu Vatikana). Ker nimam pojma odgovorim "Najboljšega!".

1001 oblika mozzarelle

"Še kaj?" in jaz "Si, un pó di mozzarella, per favore." Prestrašeno čakam na odgovor, potem pa rafal...
"Burrata ali klasična? Kar kravjo ali mozzarello di bufala?"
"Vsega po malo, prosim."
"Buffala je lahko Campana? Bi rada, da je lavorata a mano? In navadna..? Potrebuješ bocconcini, treccia, cigliegine, ovoline, nodini...? Imamo vse. Jo rabiš za solato caprese?"
Že pri tretji besedi sem dobila glavobol. S kapljicami "švica" na hrbtu s prstom pokažem na belo plavajočo tenis žogico pred mano. Ko mi poda vrečico, globoko vdihnem, da se ne bi zvrnila med ostale "sirčke" in z zadnjimi močmi nadaljujem svoj maraton. Kaj maraton... Bolj slalom glede na gnečo v štiri milijonskem mestu, kjer vsi potrebujejo "nekaj malega iz trgovine". Torej, antipasto - odkljukano!

C****!!! Pozabila sem olive. Ponovno številka, vrsta, nakup in ogromna izbira. Tokrat sem med številnimi (mogoče od groze) vsaj znala izbrati. Domače Gaeta iz Lazia. Odkljukane!
Če bi imeli oddelek z orožjem, bi stopila po pištolo. V redu bi bila tudi tista "oldtajmerska", ki se sproži le enkrat. En metek bi popolnoma zadostoval.

Po poti do blagajne vzamem še dva morska lista. Olivno olje imam doma. Bog ne daj, da bi po ribi polila tega iz supermerkatorja. Dvojni ribji umor!

Poiščem še jajčka, mascarpone in savoiarde, marsalo pa preskočim, ker je predraga. Smetane tako ali tako ne potrebujem, ker bi mi tukaj ob desertu odrli kožo, če bi izvedeli, da sem jo vmešala v tiramisu.

Od pijače vzamem le Sanbittér, saj so vsi gosti italijani, kar pomeni, da nas bo šest v 3-4 urah popilo (niti) eno buteljko. Ob blagajni zardim ob misli, da s prijateljico ob "večernem ženskem čveku" brez težav buteljko izprazniva sami.

Ko prispem domov, odložim mozzarello di bufala na varno v kuhinjo. Za njo sem odštela preveč denarja, da bi se mi ob nizki temperaturi v hladilniku uničila. Hitro se stuširam, pripravim večerjo in počakam goste. Po treh urah žvečenja in klepetanja se zadovoljna (in mrtva) zvalim v posteljo.
Sanjam lepe sanje. Mozzarellaste.

Po bicikel, pa v Amsterdam!

Še pred kratkim sem se vsa nemirna in nervozna zbujala v mehki postelji "f totem Maribori". Moja prva misel je bila, da sem vkorakala v drugo polovico dvajsetih in da s svetlobno hitrostjo šibam v smeri tridesetke! Diplome še nisem imela v žepu, kaj šele pametne službe. Samska, brez otrok in brez pravega cilja ter z žarečim napisom v mislih... Adijo pamet, zapravljam življenje!!!
Nato se je vse obrnilo na glavo. Preselila sem se v Rim in ugotovila... Ah, kaj ugotovila, diplomirala sem iz izgubljanja časa. Dobesedno.
Rim je džungla. Vsaj kar se prometa tiče. Le redka stanovanja v "centro storico" so ostala v lasti domačinov, saj so jih povečini pokupili Američani, Angleži in drugi tujci. Tako se "nas" večina v službo prebija iz obrobja mesta. Ta pot, iz Peker v center Maribora, pa se lahko tukaj razvleče tudi na 15 km. Kilometri prevoženi z 2 km/h, po polžje, torej živce-parajoča varianta.

Razgled iz avtomobila v "rush-hour"

Če ti odpove klima (kot trenutno meni), si pečen. Izbiraš lahko le kako boš preživel svoje poslednje trenutke. Umreti v potujoči pečici ali odpreti okno in se zadušiti od smoga?!? V nevarnosti si tudi, če se slučajno za naslednja prosta dva metra ne premakneš dovolj hitro. Naenkrat se v enem izmed sosednjih vozil pojavi nekdo, ki je še bolj anksiozen kot ti in ti s sočnimi besedami slikovito opiše, kaj vse bi se "dalo delati" s tabo, tvojo mamo, sestro, itd. V takšnem primeru se lahko odzovemo verbalno ali neverbalno tudi kadar ne premoremo notranjega zaklepanja. V resnici tovrstni italijanski osebki ne predstavljajo nevarnosti, ampak služijo le popestritvi in hitrejšemu minevanju časa "med plehom". 

Bog ne daj, da se kje v bližini zgodi nesreča. V tem primeru upaš, da si v predalu pozabil kaj "pametnih" CDjev in da deluje Facebook povezava. Med urami, ki minevajo, pa že prežijo nove nevarnosti. Izpraznjen akumulator, prazen tank, lakota in klavstrofobija (been there, done that). Še najbolje se je zazombirati (beri: se preleviti v zombija) in "just go with the flow".

Preklinjaš avto in visoko zavarovalnino, ki jo plačuješ vsakih šest mesecev, in se sprašuješ, zakaj raje ne kupiš mesečne za 35 eur in se pridružiš svetu javnega prevoza. Potem pa se spomniš dni, ko center zaprejo za vsa vozila s motorjem starejšim od EURO4 ali pa se igrajo s parnimi in neparnimi številkami registrskih. Glede na to, da nas ima tukaj večina "majhne porukane kripe", so tovrstni dnevi improvizacije neizbežni. Tako tudi sama kdaj pa kdaj pohitim do vlaka z željo, da bi se zlepila s prepoteno internacionalno gmoto turistov in priseljencev. Med vožnjo se zamotim z opazovanjem vagonov, ki švigajo mimo, in branjem grafitov v neverjetno izvirno "zavoženi" angleščini. 

Metro: Mi se radi stiskamo.

Končno se prebijem do metropolitane. Ob 9:00 se začne že tisoča stavka, zato pohitim, da bi ujela zadnji metro. Linija C pa je tako ali tako v izgradnji že sto let, saj je podzemlje Rima posejano z arheološkimi najdbami kot švičarski sir z luknjami. Predvidevam, da bo linija C najbolj ovinkasta linija v zgodovini človeštva.

Tako torej grabim svojo torbico in se izogibam romkinjam z dojenčki ter osebam s "sumljivim obrazom". Vsi potniki se opazujemo v smislu "kdo bo koga". Končno izstopim in tečem do avtobusne postaje. Ošvrknem elektronsko tablo z voznim redom. Ne dela. "Pride, ko pride" mi namigne gospa ob boku. In ko zares pride, je avtobus tako poln, da ne morem niti vstopiti. Počakam naslednjega. Sledi ponovno prerivanje in gužvanje. In le dočakam... Prispela!

Apatična in skoraj depresivna ob misli, da sem ponovno izgubila nekaj ur življenja za nič, zagledam "pizza al taglio" ob postaji. Vstopim, naredim vroč mozzarellast grižljaj sveže pečene margherite...mmmmm...
In vse je pozabljeno.