Aperitivo forever! (II.del)

Ker torej ne najdemo proste mize, se odločimo za aperitivo* kar v diskoteki. Ob vhodu poravnamo 25 eur, kar je nekaj več od normalne vstopnine. V ceno je všteta prva pijača in mini ruski bife. Ko vstopim, me prostor ne impresionira, diskoteka kot diskoteka, pač. Povsod v podobnem stilu, definitivno ne mojem. Dva šanka, plesišče, nekaj mizic in foteljčkov. Edina razlika je nenavadno veliko število ljudi za to (zgodnjo) uro.

Med postopkom udomačevanja pomislim na kar lepo razdaljo, ki sem jo prehodila od parkirišča do kluba. Preverim situacijo in iščem prost plac kjer bi si spočila noge. Pogledam še zmeraj boleč gleženj in se kot Kvazimodo "odšlepam" do kavča na drugem koncu kluba. Ne bi bila Slovenka (in ni je bolečine), če se ne bi spotoma ustavila pri šanku in vnovčila svoj kuponček. Zrinem se skozi množico in natakarjem namignem, da obstajam. Ko od bolečine skoraj odneham mahati, me natakar končno porajta "Cosa posso offrirle?". Pogledam kričeč folk levo in desno od mene, ki vpije v en glas "Aperol spritz!" Očitno se aperitivo v Rimu enači s to pijačo. Natakar me nestrpno pogleda in jaz "A...a... Birra!".

Ob požirku pivičke se premaknem do zofe in se ob izdihu tipa "uf, kako je življenje žensk  v petah težko" zleknem po kavču. Še preden pa se zadnji centimeter moje zadnjice ugrezne v mehkobo fotelja, zaslišim krik za svojim hrbtom "No! Signorina, mi scusi peró..". "WTF?!?" si mislim, ko zagledam natakarja, ki prišiba izza ovinka. "Ali imate zakupljeno mizo?" "Kakšno zakupljeno mizo?!?" si mislim. V Satchmu me tega še nikdar niso vprašali. "Gospa, mizo je potrebno rezervirati nekaj dni prej, cena po osebi pa je od 40-80eur." Ob izrečeni ceni začutim, da sem še dovolj pri močeh, da vstanem, trenutek za tem pa se zavem dejstva, da bom v čevljih (ki sem jih, telebajska, izbrala sama) preživela eno zelooo doooolgo noč. Še sreča, da ne izpustim piva, zadnje brezplačne pijače, s katero te premamijo v lokal, potem pa oberejo do kosti. Če imaš italijanski tank, lahko vso noč prevoziš dokaj ekonomično, če imaš slovenskega, zadeva postane bolj problematična... Malo pivo 10 eur, cocktail 8-14 eur, voda 5 eur,...

Ob žalostnem pogledu na cene, me naenkrat razveseli edina stvar, ki me osreči zmeraj. Hrana. Iz kuhinje se vsujejo natakarji z mizami in pladnji, in v manj kot 15-ih minutah ustvarijo ruski bife. Tri vrste hladne testeninske solate, kus-kus, riževa solata, pečen krompirček, mičkeni zrezki v "kdobivedelkakšni" omaki, olive ascolane, krompirjevi kroketi in frittata.

Kmalu ugotovim, da je reakcija na brezplačno pojedino (ki smo jo seveda vsi pridno plačali z vstopnino in potem izbrisali iz spomina) internacionalna. Grabi, baši, potiskaj, hodi po nogah in v skrajnem primeru uporabi komolce. Moram priznati, da razlika med "pajzli" in "fensi šmensi" lokali ni velika. V prvih ti med prerivanjem v rebra buta torbica iz H&M, v drugih pač od g. Vuittona.

Lepa, lepša, najlepša...

Ker sem zdoma že vso popoldne, z apetitom obložim krožnik z "vsega po malo" in se naslonim na kičast dekorativen steber v bližini. S krožnika pridno pobiram današnjo večerjo, ki seveda z zdravo italijansko/mediteransko kulinariko nima kaj za opraviti, in opazujem okolico. Vsi veselo "mažejo" svojo pašto, balansirajo s krožniki in iščejo prostor kamor bi vsaj za trenutek kaj odložili. Mlade dame z neokusno dragimi torbicami in petkami se nerodno prestopajo in trudijo pridržati krožnik bližje k ustom. Chanelove rdeče ustnice se sedaj še bolj mastno svetijo in ob glasnem čveku in mlaskanju lahko (nehote) opazim katere prigrizke so izbrale. Čar in zapeljivost vseh luksuz-damic v trenutku zbledi in narediti moram velik požirek piva da poplaknem omleto v pravo smer.

Takrat pa se mi v spomin prikrade prijateljičin nasvet, da naj v vsaki stvari poskušam videti kaj pozitivnega. In res... Naenkrat se mi pogled razjasni in v Dantejevem 3. krogu Pekla prepoznam Raj. Pred seboj imam množico mladih ljudi, ki preživljajo večere skupaj, se smejijo, klepetajo... Hvala Bogu, da nam je dal le dve roki. Če bi imeli tretjo, bi tudi to noč zmagali asocialni posamezniki in mobile-zombiji.
Na to moram nazdraviti. Častim pir!

*aperitivo - je nekoč predstavljala pijača pred obrokom, ki naj bi vzpodbudila apetit. Dandanes predstavlja ritual; italijansko tradicijo, ki ji sledi predvsem mlajša in srednja generacija ter pogosto, zaradi "finger food-a" ob pijači, večerjo celo "uniči/izniči". Tipične pijače bi bile Sunbitter, Crodino, Campari in Aperol v raznih kocktail variantah.