Po bicikel, pa v Amsterdam!

Še pred kratkim sem se vsa nemirna in nervozna zbujala v mehki postelji "f totem Maribori". Moja prva misel je bila, da sem vkorakala v drugo polovico dvajsetih in da s svetlobno hitrostjo šibam v smeri tridesetke! Diplome še nisem imela v žepu, kaj šele pametne službe. Samska, brez otrok in brez pravega cilja ter z žarečim napisom v mislih... Adijo pamet, zapravljam življenje!!!
Nato se je vse obrnilo na glavo. Preselila sem se v Rim in ugotovila... Ah, kaj ugotovila, diplomirala sem iz izgubljanja časa. Dobesedno.
Rim je džungla. Vsaj kar se prometa tiče. Le redka stanovanja v "centro storico" so ostala v lasti domačinov, saj so jih povečini pokupili Američani, Angleži in drugi tujci. Tako se "nas" večina v službo prebija iz obrobja mesta. Ta pot, iz Peker v center Maribora, pa se lahko tukaj razvleče tudi na 15 km. Kilometri prevoženi z 2 km/h, po polžje, torej živce-parajoča varianta.

Razgled iz avtomobila v "rush-hour"

Če ti odpove klima (kot trenutno meni), si pečen. Izbiraš lahko le kako boš preživel svoje poslednje trenutke. Umreti v potujoči pečici ali odpreti okno in se zadušiti od smoga?!? V nevarnosti si tudi, če se slučajno za naslednja prosta dva metra ne premakneš dovolj hitro. Naenkrat se v enem izmed sosednjih vozil pojavi nekdo, ki je še bolj anksiozen kot ti in ti s sočnimi besedami slikovito opiše, kaj vse bi se "dalo delati" s tabo, tvojo mamo, sestro, itd. V takšnem primeru se lahko odzovemo verbalno ali neverbalno tudi kadar ne premoremo notranjega zaklepanja. V resnici tovrstni italijanski osebki ne predstavljajo nevarnosti, ampak služijo le popestritvi in hitrejšemu minevanju časa "med plehom". 

Bog ne daj, da se kje v bližini zgodi nesreča. V tem primeru upaš, da si v predalu pozabil kaj "pametnih" CDjev in da deluje Facebook povezava. Med urami, ki minevajo, pa že prežijo nove nevarnosti. Izpraznjen akumulator, prazen tank, lakota in klavstrofobija (been there, done that). Še najbolje se je zazombirati (beri: se preleviti v zombija) in "just go with the flow".

Preklinjaš avto in visoko zavarovalnino, ki jo plačuješ vsakih šest mesecev, in se sprašuješ, zakaj raje ne kupiš mesečne za 35 eur in se pridružiš svetu javnega prevoza. Potem pa se spomniš dni, ko center zaprejo za vsa vozila s motorjem starejšim od EURO4 ali pa se igrajo s parnimi in neparnimi številkami registrskih. Glede na to, da nas ima tukaj večina "majhne porukane kripe", so tovrstni dnevi improvizacije neizbežni. Tako tudi sama kdaj pa kdaj pohitim do vlaka z željo, da bi se zlepila s prepoteno internacionalno gmoto turistov in priseljencev. Med vožnjo se zamotim z opazovanjem vagonov, ki švigajo mimo, in branjem grafitov v neverjetno izvirno "zavoženi" angleščini. 

Metro: Mi se radi stiskamo.

Končno se prebijem do metropolitane. Ob 9:00 se začne že tisoča stavka, zato pohitim, da bi ujela zadnji metro. Linija C pa je tako ali tako v izgradnji že sto let, saj je podzemlje Rima posejano z arheološkimi najdbami kot švičarski sir z luknjami. Predvidevam, da bo linija C najbolj ovinkasta linija v zgodovini človeštva.

Tako torej grabim svojo torbico in se izogibam romkinjam z dojenčki ter osebam s "sumljivim obrazom". Vsi potniki se opazujemo v smislu "kdo bo koga". Končno izstopim in tečem do avtobusne postaje. Ošvrknem elektronsko tablo z voznim redom. Ne dela. "Pride, ko pride" mi namigne gospa ob boku. In ko zares pride, je avtobus tako poln, da ne morem niti vstopiti. Počakam naslednjega. Sledi ponovno prerivanje in gužvanje. In le dočakam... Prispela!

Apatična in skoraj depresivna ob misli, da sem ponovno izgubila nekaj ur življenja za nič, zagledam "pizza al taglio" ob postaji. Vstopim, naredim vroč mozzarellast grižljaj sveže pečene margherite...mmmmm...
In vse je pozabljeno.