Svet kulinaričnih znanstvenikov

Vaja dela mojstra. Definitivno drži. Pred kratkim sem namreč ugotovila, da je meni manjka kar nekaj.
Zmeraj sem imela rada obiske. Totalna sprostitev ob koncu tedna. Vedela sem kdo je vegetarijanec, kdo sladkosneden in kdo gurman, vsaka večerja pa je bila priložnost, da z eksperimentiranjem v kuhinji navdušim svoje goste.

Ob selitvi v Rim sem si mislila, da se selim "le čez mejo". Napaka! Kmalu sem ugotovila, da sem se (kulinarično gledano) preselila v drugi solarni sistem. Te lekcije so me naučili prvi obiski. Bili so napovedani za vikend. Fantovi prijatelji, simpatična para, Italijani.

Homo Sapiens Casalingus

Po nekaj propadlih poskusih z mehiškimi in slovenskimi kulinaričnimi dobrotami (ki tukaj veljajo za eksotiko) sem se resnično želela izkazati. Kuhanje in gostoljubje tukaj cenijo (in obvladajo), zato sem tudi sama želela vsaj enkrat zablesteti kot prava casalinga. Napaka again! Tukaj casalinge sicer še ne spadajo med ogrožene vrste, vendar so kljub temu izredno cenjene, tekmovati z njimi, pa je vnaprej obsojeno na propad. Govorim iz izkušenj.

Odločila sem se torej da grem "na ziher" in izbrala (po slovenski logiki) najbolj "na izi" meni. V Rimu namreč ne zadostuje, če na mizo "rukneš" narezek, odpreš steklenico rdečega in belega ter kot vrhunec vljudnosti dodaš "Bi kdo še kozarec vode?". Neee... Tukaj gre lepo vse po vrsti. Aperitivo, antipasto, primo piatto, secondo piatto, contorno, sadje in dolce, nato pa kavica in digestivo. Skratka, mala malica za dipl. organizatorko z diplomo iz kulinarike. Ponovno... Napaka!

Moj planiran meni:

• aperitivo analcolico (ker ne začenjajo radi z alkoholom),
• antipasto: pršut, mozzarella in olive,
• primo piatto: testenine z bolognese omako,
• secondo piatto: meso ali ribe,
• contorno: blitva,
• dolce: mešano sadje in tiramisu,
• kavica in grappa.

Tako, lista pripravljena, gremo v "šoping". Prva postaja, sadje. Pograbim vsega po malem in limone za mojo ribico. Odkljukano!
Šibam do delikatese. Pograbim številko. Le te so bile, zaradi genetskega nerazumevanja pomena čakalnih vrst, najbrž izumljene v Italiji. Pogledam na ekranček nad pultom, 28. Pogledam svoj listek, 46. Super. Na vrsti bom nekje naslednji teden. Veselo "odrolam" svoj voziček med police. Bolognese omako sem pripravila že dan prej, potrebujem le testenine. Ob pogledu na uro se spotim in preračunam preostali čas do prihoda mojih "potencialnih prijateljev". V žepu se oglasi moj mobi. Kliče moj dragi, ki preverja, kako daleč sem z nakupom. Ponovim mu planirani meni in v "vozek" vržem vrečko špagetov. Takrat pa bomba...

"Kako bolognese?? Omaka je pretežka za ta meni. Naredi raje all'arrabiata ali all'amatriciana, ali pa kar aglio-oglio." (olje in česen??.. za nas Slovence to ni niti omaka!). "Pa pazi katere testenine boš vzela. Saj veš, ne moreš mešati kar vsega povprek. Penne za arrabiato, spaghetti ali bucatini za amatriciano ali pa aglio-oglio, orecchiette za brokoli, tagliatelle ali trenette za tartufe,... Pa pazi ali bo pasta liscia ali rigata. Za amatriciano vzemi guanciale in nikakor slanine! Aja, kakšno omako si že imela v mislih?"
Tik pred eksplozijo v glavi odgovorim "O.k., o.k., za "pašto" boš poskrbel ti. Kaj naj kupim???"
Primo piatto - odkljukano!

Medtem ko se vračam k delikatesi, v glavi ponavljam italijanske stavke. Končno na vrsti. "Due etti di prosciutto crudo, per favore" povem ponosno. In atomska... "Parma, San Daniele ali di Norcia? Sladkejšega? Manj mastnega? Kompaktnejšega ali da se v ustih stopi?" Že hočem zakričati "Porca M*****!!!" (pa se spomnim, da sem preblizu Vatikana). Ker nimam pojma odgovorim "Najboljšega!".

1001 oblika mozzarelle

"Še kaj?" in jaz "Si, un pó di mozzarella, per favore." Prestrašeno čakam na odgovor, potem pa rafal...
"Burrata ali klasična? Kar kravjo ali mozzarello di bufala?"
"Vsega po malo, prosim."
"Buffala je lahko Campana? Bi rada, da je lavorata a mano? In navadna..? Potrebuješ bocconcini, treccia, cigliegine, ovoline, nodini...? Imamo vse. Jo rabiš za solato caprese?"
Že pri tretji besedi sem dobila glavobol. S kapljicami "švica" na hrbtu s prstom pokažem na belo plavajočo tenis žogico pred mano. Ko mi poda vrečico, globoko vdihnem, da se ne bi zvrnila med ostale "sirčke" in z zadnjimi močmi nadaljujem svoj maraton. Kaj maraton... Bolj slalom glede na gnečo v štiri milijonskem mestu, kjer vsi potrebujejo "nekaj malega iz trgovine". Torej, antipasto - odkljukano!

C****!!! Pozabila sem olive. Ponovno številka, vrsta, nakup in ogromna izbira. Tokrat sem med številnimi (mogoče od groze) vsaj znala izbrati. Domače Gaeta iz Lazia. Odkljukane!
Če bi imeli oddelek z orožjem, bi stopila po pištolo. V redu bi bila tudi tista "oldtajmerska", ki se sproži le enkrat. En metek bi popolnoma zadostoval.

Po poti do blagajne vzamem še dva morska lista. Olivno olje imam doma. Bog ne daj, da bi po ribi polila tega iz supermerkatorja. Dvojni ribji umor!

Poiščem še jajčka, mascarpone in savoiarde, marsalo pa preskočim, ker je predraga. Smetane tako ali tako ne potrebujem, ker bi mi tukaj ob desertu odrli kožo, če bi izvedeli, da sem jo vmešala v tiramisu.

Od pijače vzamem le Sanbittér, saj so vsi gosti italijani, kar pomeni, da nas bo šest v 3-4 urah popilo (niti) eno buteljko. Ob blagajni zardim ob misli, da s prijateljico ob "večernem ženskem čveku" brez težav buteljko izprazniva sami.

Ko prispem domov, odložim mozzarello di bufala na varno v kuhinjo. Za njo sem odštela preveč denarja, da bi se mi ob nizki temperaturi v hladilniku uničila. Hitro se stuširam, pripravim večerjo in počakam goste. Po treh urah žvečenja in klepetanja se zadovoljna (in mrtva) zvalim v posteljo.
Sanjam lepe sanje. Mozzarellaste.

Po bicikel, pa v Amsterdam!

Še pred kratkim sem se vsa nemirna in nervozna zbujala v mehki postelji "f totem Maribori". Moja prva misel je bila, da sem vkorakala v drugo polovico dvajsetih in da s svetlobno hitrostjo šibam v smeri tridesetke! Diplome še nisem imela v žepu, kaj šele pametne službe. Samska, brez otrok in brez pravega cilja ter z žarečim napisom v mislih... Adijo pamet, zapravljam življenje!!!
Nato se je vse obrnilo na glavo. Preselila sem se v Rim in ugotovila... Ah, kaj ugotovila, diplomirala sem iz izgubljanja časa. Dobesedno.
Rim je džungla. Vsaj kar se prometa tiče. Le redka stanovanja v "centro storico" so ostala v lasti domačinov, saj so jih povečini pokupili Američani, Angleži in drugi tujci. Tako se "nas" večina v službo prebija iz obrobja mesta. Ta pot, iz Peker v center Maribora, pa se lahko tukaj razvleče tudi na 15 km. Kilometri prevoženi z 2 km/h, po polžje, torej živce-parajoča varianta.

Razgled iz avtomobila v "rush-hour"

Če ti odpove klima (kot trenutno meni), si pečen. Izbiraš lahko le kako boš preživel svoje poslednje trenutke. Umreti v potujoči pečici ali odpreti okno in se zadušiti od smoga?!? V nevarnosti si tudi, če se slučajno za naslednja prosta dva metra ne premakneš dovolj hitro. Naenkrat se v enem izmed sosednjih vozil pojavi nekdo, ki je še bolj anksiozen kot ti in ti s sočnimi besedami slikovito opiše, kaj vse bi se "dalo delati" s tabo, tvojo mamo, sestro, itd. V takšnem primeru se lahko odzovemo verbalno ali neverbalno tudi kadar ne premoremo notranjega zaklepanja. V resnici tovrstni italijanski osebki ne predstavljajo nevarnosti, ampak služijo le popestritvi in hitrejšemu minevanju časa "med plehom". 

Bog ne daj, da se kje v bližini zgodi nesreča. V tem primeru upaš, da si v predalu pozabil kaj "pametnih" CDjev in da deluje Facebook povezava. Med urami, ki minevajo, pa že prežijo nove nevarnosti. Izpraznjen akumulator, prazen tank, lakota in klavstrofobija (been there, done that). Še najbolje se je zazombirati (beri: se preleviti v zombija) in "just go with the flow".

Preklinjaš avto in visoko zavarovalnino, ki jo plačuješ vsakih šest mesecev, in se sprašuješ, zakaj raje ne kupiš mesečne za 35 eur in se pridružiš svetu javnega prevoza. Potem pa se spomniš dni, ko center zaprejo za vsa vozila s motorjem starejšim od EURO4 ali pa se igrajo s parnimi in neparnimi številkami registrskih. Glede na to, da nas ima tukaj večina "majhne porukane kripe", so tovrstni dnevi improvizacije neizbežni. Tako tudi sama kdaj pa kdaj pohitim do vlaka z željo, da bi se zlepila s prepoteno internacionalno gmoto turistov in priseljencev. Med vožnjo se zamotim z opazovanjem vagonov, ki švigajo mimo, in branjem grafitov v neverjetno izvirno "zavoženi" angleščini. 

Metro: Mi se radi stiskamo.

Končno se prebijem do metropolitane. Ob 9:00 se začne že tisoča stavka, zato pohitim, da bi ujela zadnji metro. Linija C pa je tako ali tako v izgradnji že sto let, saj je podzemlje Rima posejano z arheološkimi najdbami kot švičarski sir z luknjami. Predvidevam, da bo linija C najbolj ovinkasta linija v zgodovini človeštva.

Tako torej grabim svojo torbico in se izogibam romkinjam z dojenčki ter osebam s "sumljivim obrazom". Vsi potniki se opazujemo v smislu "kdo bo koga". Končno izstopim in tečem do avtobusne postaje. Ošvrknem elektronsko tablo z voznim redom. Ne dela. "Pride, ko pride" mi namigne gospa ob boku. In ko zares pride, je avtobus tako poln, da ne morem niti vstopiti. Počakam naslednjega. Sledi ponovno prerivanje in gužvanje. In le dočakam... Prispela!

Apatična in skoraj depresivna ob misli, da sem ponovno izgubila nekaj ur življenja za nič, zagledam "pizza al taglio" ob postaji. Vstopim, naredim vroč mozzarellast grižljaj sveže pečene margherite...mmmmm...
In vse je pozabljeno.