Peti smrtni greh - izum Italijanov (2.del)

Žive jaslice na severu Rima si je prišel ogledati celo Papa Francesco osebno. Z njim pa seveda en kup policajev, ki so namesto reda na cesti ustvarili totalen kaos.

Pa tudi to ni nič novega, saj je splošno znano, da italijanski poliziotti, carabinieri in drugi uniformirani (ne)sposobneži bolje skrbijo za svojo podobo kot pa opravljajo svoje delo. Za policaje veljajo podobni stereotipi "internacionalno". Razlika je v tem, da so tukaj resnični. Vendar jim je oproščeno... Ker so lepi.



Pa kaj. Saj za praznike smo vsi lepi. Premečemo vso omaro, da se sorodnikom pokažemo v najboljši luči. Gremo k frizerju. Se nališpamo, naorožimo...in pripravljeni smo na boj. Tudi jaz sem bila pripravljena. Za Novo leto 2013. Takrat sva s fantom povabila vse prijatelje na večerjo.

Po celodnevnem kuhanju, sem se na brzino stuširala in nakičala. Pripravljena za obisk "na domu", sem oblekla najljubšo 50s črno oblekico in vintage nakit. Ker sem bila doma (in ker sem slovenka) sem kot zadnji dodatek, ki naj bi sprostil zategnjen outfit, nadela komot termos zokenčke. Pa saj smo doma. Spomnim se še zabav izpred let, kjer smo s prijatelji ne le v copatih in zoknih, temveč pižamah in vseh možnih kostumih zganjali neumnosti za silvestrovo. Moje od stanja pri štedilniku utrujene noge so se v "snežakcih" počutile super. Z veseljem sem zakorakala iz sobe. V dnevni so me pričkali fant, tašča in prvi gosti. Po glasnih pozdravih, nasmehih in poljubih so njihove oči odtavale južno.Takrat pa, naenkrat smrtna tišina, izbuljene oči in presenečeni obrazi. Trenutek zamrznitve časa tipa Matrix.
"Kaj nimaš čevljev?"
kakšno vprašanje... "Itak, celo omaro."
"Ne to. Mislim, kaj boš obuta v... no ja..."
na njihovih obrazih je pisalo "Kaj ti to misliš resno???"

Obrnila sem se. Odcopatala nazaj v sobo in utrujene noge stlačila v elegantne stilettose z 10 cm peto (brez plateau-ja!!!). Nikoli ne bom mogla razumeti, zakaj je bolj normalno kuhati, streči in tekati po stanovanju v šteklarjih kot pa v udobnih copatih. Najbrž je to spet stvar kulture. Za Italijane je pač (zelo) pomembno kako izgledajo (v vsakem trenutku). Pomembno jim je tudi, da njihova dama izgleda urejeno. Še izpred let pa so "gospodje" navajeni, da je boljša polovica opravljala vlogo mame in gospodinje, kar z drugimi besedami pomeni, da tukaj (do sedaj) še nisem srečala moškega, ki bi znal pograbiti za "coto" in pomiti tla. Tako ne morem niti pričakovati, da bi razumeli kakšno svinjarijo ustvari obuto krdelo v bajti in kakšne praske na parketu  pustijo manolice.

Zame copati ne predstavljajo le udobja. Predstavljajo domačnost, občutek sproščenosti in dobrodošlice ter rešpekt do osebe, ki je pred petimi minutami spolirala tla. Draga pokojna oma, hvala ti za strogo vzgojo.

Kakorkoli, pridružila sem se ostalim in jih posedla za mizo. Bili so presenečeni nad (mojo) dekoracijo in okrasjem slavnostne mize. V takšnih bedarijah uživam. Razganja me od kreativnosti in zadovoljim se komaj po sto poskusih. Saj se Novo leto praznuje le enkrat na leto. No, Italijanom dekoracija ni zadnja, zagotovo pa tudi ne prva briga. Zanima jih le kaj bo na krožnikih, v pekačih, piskrih in drugih dišečih zadevah, ki bodo pripotovale iz kuhinje.

Sama sem hotela goste presenetiti z nečim česar še niso poskusili. Vsega po malem, "mednarodna kuhinja". Mizo sem kmalu zapolnila z dobrotami. Zapolnjena pa je tudi ostala. Jedi so okušali previdno in s kančkom strahu. Ko so se počasi navadili na nove okuse in se jim je vračal "kulinarični pogum", pa je vstopila fantova mami (ki živi v zgornjem nadstropju in je prav tako imela povabljene goste) z rokami polnimi piskrov. Iz posod je zadišalo po jedeh, ki jih jemo vsak drug dan.

"Že spet sem skuhala preveč. Ali bi imeli kaj od tega?" Moji gostje so se iz "Hanzekov" spremenili v lačne volkove in zmazali vse do zadnjega grižljaja. Na koncu sem se še sama basala z lenticchie e cotechino, ki bi naj, kot rozine, prinašale denar in srečo v prihajajočem letu. Meni, razen kilogramov, lani niso prinesle ničesar.

Bedno… Žalostna… Šoping-center/tašča:Livija… 2:0!!!

Za letošnje silvestrovo bi se lahko basali z milijon tipi sushija, ker trenutno delam v japonski restavraciji. Le da sem letos imela sushi, ne pa gostov. Tudi če bi jih imela, bi najbrž pobegnili.

Vseeno sem v službi pripravila konkreten "take away" paket. V bližini najinega doma namreč živijo brezdomci; družine, ki so si pod viadukti Flaminije ustvarile provizorična domovanja. Vsak dan jih opazujem skozi okno, ko se z vlakom peljem v službo. Tam najbrž zvečer ob 20:00 ne gledajo statistike in novic na telegiornale in ne pripravljajo požrtij ob božičnem in novoletnem večeru.

Vse sem imela planirano. Nato pa s za načrte izvedeli fantovi starši in nama strogo prepovedali "silvestrski dobrodelni podvig".

"Pa saj vama se je čisto pripeljajo."

"To so sami drogeraši, ki vaju bodo napadli in oropali."

"Prav revnih ni, ker tisti delajo. To so kriminalci in drogeraši."

"K revnim grejo organizirane skupine. Nesita vse k župniku ali nunam. Oni bodo vedeli kam s tem."

Sama pa sem si mislila… seveda vedo… v "ne-ta-prave želodce" in fliknila za cca. 90 eur vreden paket v smeti.

Morda sem za Rimljane res deklica s sela, preveč zaupljiva in naivna. Edina, ki v Rimu štopa, pomaga starejšim iz trgovine domov in se pogovarja na metroju in postajah z vsemi povprek. Najbrž sem zmešana. Vendar hočem takšna tudi ostati. V 2014. Brez milijon predsodkov, anksioznosti  ter strahom pred ljudmi in družbo.

Če se moramo vsi bati vseh in biti neprestano nervozni in pod stresom, potem tukaj ni prostora za nove generacije. Sama sem novoletno odštevanje 2014 pričakala umirjeno. Na WC-ju. Glasno ropotanje petard in ognjemeta je preglasil le spust vode iz kotlička. Res je.

In hočem, da moje leto takšno tudi ostane. Umirjeno, ne posrano. Se razume.

Peti smrtni greh - izum Italijanov (1.del)

Prazniki so mimo. Odkljukano in opravljeno vse. Vigilia, Natale, Capodanno, Befana*,… Preživeto.

Časa za blog ni bilo. Obe roki sem imela polni dela. Dobesedno. Ena je pridno polnila usta s prazničnimi dobrotami, druga je prikrivala trebušček, ki je začel širiti svoj teritorij čez mejo kavbojk. Za to ni devet-mesečnega razloga, temveč prenažiranje. Če se Slovenci med prazniki nažiramo, se Italijani prenažirajo na kvadrat.

Na televiziji so sicer poročali, da so bili za letošnji Božič manj zapravljivi. Za darila naj bi porabili kar 200 milijonov manj. Statistike najbrž držijo.Ne bom oporekala. Polni vozički in vrste v supermerkatorjih pa so vseeno kričale v nebo "Naj se začne požrtija!". Italijani so hedonisti, vsaj kar se hrane tiče.

Za Božič in Vigilio si moraš tukaj nabaviti nov planer. Praznika sta pomembna, zato so kosila in večerje dogovorjene že mesece vnaprej. Pri teti na kosilu, pa pri sestrični na večerji, zajtrk pri družinskih prijateljih, pa spet kosilo pri stricu in tako naprej.

V odlični hrani sploh nisem mogla uživati, saj sem na kup nalagala nove dobrote, ko se mi je še spahovalo po tistih izpred pet minut. S kalorijami, ki sem jih strpala vase, bi lahko prezimila vse do pomladi. Ciambelle, torrone, tozzetti, pandoro, panettone, pasticcini, struffoli, dateljni, kandirani pomarančni olupki v temni čokoladi in vse ostale zozzerie** mi niso dale dihati. 

tozzetti, ciambelle, pandoro,
panettone, torrone, struffoli

Trgovine so polne bogato napolnjenih in aranžiranih cestini natalizi, ki jih ljudje bašejo v vozičke s srečo (in drogiranostjo) v očeh, ki sem jo nazadnje videla v filmu Willy Wonka and the chocolate factory.

In tam sem bila tudi jaz. Tam, med policami. V drugo. Res je, v drugo. Prvikrat ko sem se peljala v nakupovalni center so se predbožičnim nakupom iztekale zadnje ure (tukaj namreč ni rezervnih ur do Dedka Mraza). Sramotno moram priznati, da sem ena tistih, ki darila načrtujejo veliko prej, potem pa zmeraj kot zmešani norijo po trgovinah zadnji trenutek v upanju, da bi se še našlo kaj pametnega.

Tako sem se v "norišnico" zagnala dva dni pred Božičem. Zalet je bil očitno prekratek, saj sem se ustavila že v vrsti na parkirišču. Vedela sem, da bo slej ali prej prišel dan, ko se bo moj stalni boj s parkirišči slabo končal. Po debeli uri kroženja, cikcakanja, vozakanja križem kražem po parkplacu, sem končno priznala poraz. Šoping-center je zmagal. Prepotena, živčna in z očitno manj bencina sem zapeljala proti znaku uscita. Andiamo a casa. Brez daril.

Iz kreativnosti (in urgentnosti situacije) sva s fantom rešitev za darila vseeno našla. Še sreča (odvisno za koga, sicer...), da živimo v svetu potrošnikov, kjer trgovine še za praznike ne zaprejo za več kot nekaj minut. Internet pa itak nudi 24-urni shopping. Darila za domače v Sloveniji sem tako nakupila na "sodoben" način.

Del tega kapitalistično-potrošniškega sveta (in naše prihodnosti) so tudi otroci fantovih sestričen, ki so besede "lista želja" vzeli dobesedno. Petletniki so nam tako napisali dolg seznam igrač in druge krame, ki si je želijo. Kljub skoraj vsem kljukicam in paketom pod smrekico, pa se je zvečer začel vik in krik, ker je nekaj zadev s seznama manjkalo. Tudi mi smo "kot družina" prinesli vsakemu po eno veliko darilo. Namesto"Hvala, super je." pa je sledilo"Kdo od vas je prinesel to darilo? Kje so ostala štiri, če vas je pet?"

Ta komentar me je spomnil na tipična darila pred leti. 100g milka, ki se je pri zavihku dala ravno dovolj olupiti, da se je vanj lahko zataknilo 10 ali 20 eur. Ko so otroci to ugotovili, so ob pogledu na čokolado takoj raztrgali papir, pograbili denar in zabrisali tablico čokolade kamorkoli že. Bolje zate, da je denar bil tam, če ne, je letelo v smeri glave.

Za praznike se zapravlja. Z denarjem, s hrano in tudi s čustvi (če štejemo tudi tiste "fake" objeme in poljube). V Castroniju in drugih pasticceriah ni več nobena posebnost, če v vrsti pred teboj naročijo več kilogramski panetone, ki iz žepa potegne tudi po več kot 100 eur. "Nek' se vidi raskoš."

Za praznike se tukaj jé in karta. Najprej jé in na koncu karta. Preproste igre, tipa naših pivskih, ki jih skapiraš tudi, če si svoje možgane za cel teden dal marinirati v olje in cuker. Na (pre)poln želodec se vseka še kakšna grappa ali limoncello. In potem se gre domov. S tem imaš dovoljenje, da lahko na sorodnike pozabiš do naslednjih "družinsko zavezujočih praznikov". Pa saj to že vsi poznamo. Iz Slovenije.

Papa Francesco na ogledu živih jaslic
v Prima Porta

Prazniki potekajo dokaj podobno. Zame je bilo novo le izrazito posvečanje pripravi jaslic. Presepe je tukaj skoraj nekaj obveznega. Vsaj pri družinah, ki sem jih spoznala do sedaj. Zgradi se doma, pa v cerkvi, pomaga se prijateljem,... Nastajajo prave umetnine. Skoraj v smislu tekmovanja, ki me spominja na lučke pri Grizwaldovih.

Držijo se strogih pravil. Osebe se dodajajo postopoma. Najprej vasica, potem Marija in Jožef, nato utrinek, spet pozneje "nagec" in šele na koncu trije kralji in vsi, ki pridejo častiti dogodek. Če rukneš ven vse naenkrat, si lolek, in samo dokažeš, da nimaš pojma. Sama sistem že obvladam, saj sem pri tašči prvo leto izgubila nekaj točk s vprašanjem "Kaj figurice Kristusa pa še niste kup'li?". Mislila sem, da sem dokaj razgledana, vendar vidim, da mi manjka še kar nekaj googlanja. Še dobro, da nisem hotela dobronamerno presenetiti tašče, kupiti "malega moža" in ga na skrivaj vtakniti v zibelko. Bil bi konec. Dosedanjega krsčanskega datumskega štetja. In moje tašče.

Malo za hec, malo zares. V "naši" cerkvi so tokrat pripravili žive jaslice. Sodelovalo je ogromno sokrajanov, staro in mlado. Zgradili so celotno vas,z vsemi obrtniki in ostalimi osebami ter našli celo novorojenčka, ki pa je sodeloval bolj "po sili".

->... ni še kon'c...



*Legenda pravi, da je Befana žena, ki je, v nasprotju s Tremi kralji, zamudila Kristusovo rojstvo in ga ni obdarila. Za kazen vsako leto otrokom nosi darila. Pridnim sladkarije, porednim pa carbone (sladkorni premog). Upodabljajo jo kot starko ali čarovnico.
**packarije