sobota, 18. januar 2014

Peti smrtni greh - izum Italijanov (2.del)

Žive jaslice na severu Rima si je prišel ogledati celo Papa Francesco osebno. Z njim pa seveda en kup policajev, ki so namesto reda na cesti ustvarili totalen kaos.

Pa tudi to ni nič novega, saj je splošno znano, da italijanski poliziotti, carabinieri in drugi uniformirani (ne)sposobneži bolje skrbijo za svojo podobo kot pa opravljajo svoje delo. Za policaje veljajo podobni stereotipi "internacionalno". Razlika je v tem, da so tukaj resnični. Vendar jim je oproščeno... Ker so lepi.



Pa kaj. Saj za praznike smo vsi lepi. Premečemo vso omaro, da se sorodnikom pokažemo v najboljši luči. Gremo k frizerju. Se nališpamo, naorožimo...in pripravljeni smo na boj. Tudi jaz sem bila pripravljena. Za Novo leto 2013. Takrat sva s fantom povabila vse prijatelje na večerjo.

Po celodnevnem kuhanju, sem se na brzino stuširala in nakičala. Pripravljena za obisk "na domu", sem oblekla najljubšo 50s črno oblekico in vintage nakit. Ker sem bila doma (in ker sem slovenka) sem kot zadnji dodatek, ki naj bi sprostil zategnjen outfit, nadela komot termos zokenčke. Pa saj smo doma. Spomnim se še zabav izpred let, kjer smo s prijatelji ne le v copatih in zoknih, temveč pižamah in vseh možnih kostumih zganjali neumnosti za silvestrovo. Moje od stanja pri štedilniku utrujene noge so se v "snežakcih" počutile super. Z veseljem sem zakorakala iz sobe. V dnevni so me pričkali fant, tašča in prvi gosti. Po glasnih pozdravih, nasmehih in poljubih so njihove oči odtavale južno.Takrat pa, naenkrat smrtna tišina, izbuljene oči in presenečeni obrazi. Trenutek zamrznitve časa tipa Matrix.
"Kaj nimaš čevljev?"
kakšno vprašanje... "Itak, celo omaro."
"Ne to. Mislim, kaj boš obuta v... no ja..."
na njihovih obrazih je pisalo "Kaj ti to misliš resno???"

Obrnila sem se. Odcopatala nazaj v sobo in utrujene noge stlačila v elegantne stilettose z 10 cm peto (brez plateau-ja!!!). Nikoli ne bom mogla razumeti, zakaj je bolj normalno kuhati, streči in tekati po stanovanju v šteklarjih kot pa v udobnih copatih. Najbrž je to spet stvar kulture. Za Italijane je pač (zelo) pomembno kako izgledajo (v vsakem trenutku). Pomembno jim je tudi, da njihova dama izgleda urejeno. Še izpred let pa so "gospodje" navajeni, da je boljša polovica opravljala vlogo mame in gospodinje, kar z drugimi besedami pomeni, da tukaj (do sedaj) še nisem srečala moškega, ki bi znal pograbiti za "coto" in pomiti tla. Tako ne morem niti pričakovati, da bi razumeli kakšno svinjarijo ustvari obuto krdelo v bajti in kakšne praske na parketu  pustijo manolice.

Zame copati ne predstavljajo le udobja. Predstavljajo domačnost, občutek sproščenosti in dobrodošlice ter rešpekt do osebe, ki je pred petimi minutami spolirala tla. Draga pokojna oma, hvala ti za strogo vzgojo.
Kakorkoli, pridružila sem se ostalim in jih posedla za mizo. Bili so presenečeni nad (mojo) dekoracijo in okrasjem slavnostne mize. V takšnih bedarijah uživam. Razganja me od kreativnosti in zadovoljim se komaj po sto poskusih. Saj se Novo leto praznuje le enkrat na leto. No, Italijanom dekoracija ni zadnja, zagotovo pa tudi ne prva briga. Zanima jih le kaj bo na krožnikih, v pekačih, piskrih in drugih dišečih zadevah, ki bodo pripotovale iz kuhinje.

Sama sem hotela goste presenetiti z nečim česar še niso poskusili. Vsega po malem, "mednarodna kuhinja". Mizo sem kmalu zapolnila z dobrotami. Zapolnjena pa je tudi ostala. Jedi so okušali previdno in s kančkom strahu. Ko so se počasi navadili na nove okuse in se jim je vračal "kulinarični pogum", pa je vstopila fantova mami (ki živi v zgornjem nadstropju in je prav tako imela povabljene goste) z rokami polnimi piskrov. Iz posod je zadišalo po jedeh, ki jih jemo vsak drug dan.
"Že spet sem skuhala preveč. Ali bi imeli kaj od tega?" Moji gostje so se iz "Hanzekov" spremenili v lačne volkove in zmazali vse do zadnjega grižljaja. Na koncu sem se še sama basala z lenticchie e cotechino, ki bi naj, kot rozine, prinašale denar in srečo v prihajajočem letu. Meni, razen kilogramov, lani niso prinesle ničesar.
Bedno… Žalostna… Šoping-center/tašča:Livija… 2:0!!!

Za letošnje silvestrovo bi se lahko basali z milijon tipi sushija, ker trenutno delam v japonski restavraciji. Le da sem letos imela sushi, ne pa gostov. Tudi če bi jih imela, bi najbrž pobegnili.
Vseeno sem v službi pripravila konkreten "take away" paket. V bližini najinega doma namreč živijo brezdomci; družine, ki so si pod viadukti Flaminije ustvarile provizorična domovanja. Vsak dan jih opazujem skozi okno, ko se z vlakom peljem v službo. Tam najbrž zvečer ob 20:00 ne gledajo statistike in novic na telegiornale in ne pripravljajo požrtij ob božičnem in novoletnem večeru.
Vse sem imela planirano. Nato pa s za načrte izvedeli fantovi starši in nama strogo prepovedali "silvestrski dobrodelni podvig".
"Pa saj vama se je čisto pripeljajo."
"To so sami drogeraši, ki vaju bodo napadli in oropali."
"Prav revnih ni, ker tisti delajo. To so kriminalci in drogeraši."
"K revnim grejo organizirane skupine. Nesita vse k župniku ali nunam. Oni bodo vedeli kam s tem."
Sama pa sem si mislila… seveda vedo… v "ne-ta-prave želodce" in fliknila za cca. 90 eur vreden paket v smeti.

Morda sem za Rimljane res deklica s sela, preveč zaupljiva in naivna. Edina, ki v Rimu štopa, pomaga starejšim iz trgovine domov in se pogovarja na metroju in postajah z vsemi povprek. Najbrž sem zmešana. Vendar hočem takšna tudi ostati. V 2014. Brez milijon predsodkov, anksioznosti  ter strahom pred ljudmi in družbo.

Če se moramo vsi bati vseh in biti neprestano nervozni in pod stresom, potem tukaj ni prostora za nove generacije. Sama sem novoletno odštevanje 2014 pričakala umirjeno. Na WC-ju. Glasno ropotanje petard in ognjemeta je preglasil le spust vode iz kotlička. Res je.

In hočem, da moje leto takšno tudi ostane. Umirjeno, ne posrano. Se razume.

Ni komentarjev:

Objava komentarja