sobota, 18. januar 2014

Peti smrtni greh - izum Italijanov (1.del)

Prazniki so mimo. Odkljukano in opravljeno vse. Vigilia, Natale, Capodanno, Befana*,… Preživeto.
Časa za blog ni bilo. Obe roki sem imela polni dela. Dobesedno. Ena je pridno polnila usta s prazničnimi dobrotami, druga je prikrivala trebušček, ki je začel širiti svoj teritorij čez mejo kavbojk. Za to ni devet-mesečnega razloga, temveč prenažiranje. Če se Slovenci med prazniki nažiramo, se Italijani prenažirajo na kvadrat.

Na televiziji so sicer poročali, da so bili za letošnji Božič manj zapravljivi. Za darila naj bi porabili kar 200 milijonov manj. Statistike najbrž držijo.Ne bom oporekala. Polni vozički in vrste v supermerkatorjih pa so vseeno kričale v nebo "Naj se začne požrtija!". Italijani so hedonisti, vsaj kar se hrane tiče.
Za Božič in Vigilio si moraš tukaj nabaviti nov planer. Praznika sta pomembna, zato so kosila in večerje dogovorjene že mesece vnaprej. Pri teti na kosilu, pa pri sestrični na večerji, zajtrk pri družinskih prijateljih, pa spet kosilo pri stricu in tako naprej.

V odlični hrani sploh nisem mogla uživati, saj sem na kup nalagala nove dobrote, ko se mi je še spahovalo po tistih izpred pet minut. S kalorijami, ki sem jih strpala vase, bi lahko prezimila vse do pomladi. Ciambelle, torrone, tozzetti, pandoro, panettone, pasticcini, struffoli, dateljni, kandirani pomarančni olupki v temni čokoladi in vse ostale zozzerie** mi niso dale dihati. 

tozzetti, ciambelle, pandoro,
panettone, torrone, struffoli

Trgovine so polne bogato napolnjenih in aranžiranih cestini natalizi, ki jih ljudje bašejo v vozičke s srečo (in drogiranostjo) v očeh, ki sem jo nazadnje videla v filmu Willy Wonka and the chocolate factory.
In tam sem bila tudi jaz. Tam, med policami. V drugo. Res je, v drugo. Prvikrat ko sem se peljala v nakupovalni center so se predbožičnim nakupom iztekale zadnje ure (tukaj namreč ni rezervnih ur do Dedka Mraza). Sramotno moram priznati, da sem ena tistih, ki darila načrtujejo veliko prej, potem pa zmeraj kot zmešani norijo po trgovinah zadnji trenutek v upanju, da bi se še našlo kaj pametnega.

Tako sem se v "norišnico" zagnala dva dni pred Božičem. Zalet je bil očitno prekratek, saj sem se ustavila že v vrsti na parkirišču. Vedela sem, da bo slej ali prej prišel dan, ko se bo moj stalni boj s parkirišči slabo končal. Po debeli uri kroženja, cikcakanja, vozakanja križem kražem po parkplacu, sem končno priznala poraz. Šoping-center je zmagal. Prepotena, živčna in z očitno manj bencina sem zapeljala proti znaku uscita. Andiamo a casa. Brez daril.

Iz kreativnosti (in urgentnosti situacije) sva s fantom rešitev za darila vseeno našla. Še sreča (odvisno za koga, sicer...), da živimo v svetu potrošnikov, kjer trgovine še za praznike ne zaprejo za več kot nekaj minut. Internet pa itak nudi 24-urni shopping. Darila za domače v Sloveniji sem tako nakupila na "sodoben" način.
Del tega kapitalistično-potrošniškega sveta (in naše prihodnosti) so tudi otroci fantovih sestričen, ki so besede "lista želja" vzeli dobesedno. Petletniki so nam tako napisali dolg seznam igrač in druge krame, ki si je želijo. Kljub skoraj vsem kljukicam in paketom pod smrekico, pa se je zvečer začel vik in krik, ker je nekaj zadev s seznama manjkalo. Tudi mi smo "kot družina" prinesli vsakemu po eno veliko darilo. Namesto"Hvala, super je." pa je sledilo"Kdo od vas je prinesel to darilo? Kje so ostala štiri, če vas je pet?"
Ta komentar me je spomnil na tipična darila pred leti. 100g milka, ki se je pri zavihku dala ravno dovolj olupiti, da se je vanj lahko zataknilo 10 ali 20 eur. Ko so otroci to ugotovili, so ob pogledu na čokolado takoj raztrgali papir, pograbili denar in zabrisali tablico čokolade kamorkoli že. Bolje zate, da je denar bil tam, če ne, je letelo v smeri glave.

Za praznike se zapravlja. Z denarjem, s hrano in tudi s čustvi (če štejemo tudi tiste "fake" objeme in poljube). V Castroniju in drugih pasticceriah ni več nobena posebnost, če v vrsti pred teboj naročijo več kilogramski panetone, ki iz žepa potegne tudi po več kot 100 eur. "Nek' se vidi raskoš."

Za praznike se tukaj jé in karta. Najprej jé in na koncu karta. Preproste igre, tipa naših pivskih, ki jih skapiraš tudi, če si svoje možgane za cel teden dal marinirati v olje in cuker. Na (pre)poln želodec se vseka še kakšna grappa ali limoncello. In potem se gre domov. S tem imaš dovoljenje, da lahko na sorodnike pozabiš do naslednjih "družinsko zavezujočih praznikov". Pa saj to že vsi poznamo. Iz Slovenije.

Papa Francesco na ogledu živih jaslic
v Prima Porta
Prazniki potekajo dokaj podobno. Zame je bilo novo le izrazito posvečanje pripravi jaslic. Presepe je tukaj skoraj nekaj obveznega. Vsaj pri družinah, ki sem jih spoznala do sedaj. Zgradi se doma, pa v cerkvi, pomaga se prijateljem,... Nastajajo prave umetnine. Skoraj v smislu tekmovanja, ki me spominja na lučke pri Grizwaldovih.

Držijo se strogih pravil. Osebe se dodajajo postopoma. Najprej vasica, potem Marija in Jožef, nato utrinek, spet pozneje "nagec" in šele na koncu trije kralji in vsi, ki pridejo častiti dogodek. Če rukneš ven vse naenkrat, si lolek, in samo dokažeš, da nimaš pojma. Sama sistem že obvladam, saj sem pri tašči prvo leto izgubila nekaj točk s vprašanjem "Kaj figurice Kristusa pa še niste kup'li?". Mislila sem, da sem dokaj razgledana, vendar vidim, da mi manjka še kar nekaj googlanja. Še dobro, da nisem hotela dobronamerno presenetiti tašče, kupiti "malega moža" in ga na skrivaj vtakniti v zibelko. Bil bi konec. Dosedanjega krsčanskega datumskega štetja. In moje tašče.
Malo za hec, malo zares. V "naši" cerkvi so tokrat pripravili žive jaslice. Sodelovalo je ogromno sokrajanov, staro in mlado. Zgradili so celotno vas,z vsemi obrtniki in ostalimi osebami ter našli celo novorojenčka, ki pa je sodeloval bolj "po sili".

->... ni še kon'c...



*Legenda pravi, da je Befana žena, ki je, v nasprotju s Tremi kralji, zamudila Kristusovo rojstvo in ga ni obdarila. Za kazen vsako leto otrokom nosi darila. Pridnim sladkarije, porednim pa carbone (sladkorni premog). Upodabljajo jo kot starko ali čarovnico.
**packarije

Ni komentarjev:

Objava komentarja