četrtek, 25. december 2014
torek, 17. junij 2014
Nevidna domišljijska dežela
Ne bom pisateljica. To nam je do zdaj že vsem jasno. Bolj kot življenje kontrira in trpinči umetnike, bolj mu kljubujejo in ustvarjajo. No, to nisem jaz. Jaz se zabubim in preklopim na "stand by".
Dovolj uvoda in dovolj jamranja o preteklih mesecih. Spet sem nazaj in spet imam kaj za pokomentirati. Obljubim, da bom (kar se le da) prijazna.
Zadnja dva meseca sem preživela v Sloveniji. Z mešanimi občutki turista in domačina. Zanimivo.
Kriva. Kot pravijo prijatelji, sem morda res slepa za napake domačega kraja. Kaj moremo. Lepo se je vrniti. Lahko pa kljub temu objektivno dodam, da "f totem Maribori" težko "naletim" na človeka, ki bi mi ob stavku "Živim v Rimu." odgovoril "Kje je to?", ali še huje "Kdo je to?". Neka mamina znanka mi je ob srečanju na cesti odgovorila celo "Aha, Rim pri Črnomlju?". Ob presenečenem buljenju sem odgovorila le "Ne, Rim pri Rimu." (Kakšna mega glupanka sem. Resnično se učimo vse življenje.)
No, zdaj sem nazaj in tukaj je drugače. Rimljani ne vedo kje je Maribor, niti jih ne zanima. Ali se je naša STO oglaševanja lotila na napačen način, ali pa je investicija enaka radiju (ki očitno ne seže do juga Italije). Ne vem. Res, da so Italijani zelo "samozadostni", vendar mislim, da ne bi škodilo, če bi vsake toliko kateri vedel kdo so sosedi na severu njihovega imperija.
Ob komentarjih bom raje ohranila "ne-imenski sistem", torej... oseba, nekdo, gospod, gospa, itd., čeprav mogoče ne bi bilo slabo, če bi se t.i. nekdo zbudil.
Že v mojih prvih rimskih mesecih sem se srečala z zanimivimi ljudmi in še bolj zanimivimi komentarji. Pogovori so pogosto potekali nekako zmedeno-sarkastično-čudno...
jaz: "Prihajam iz Slovenije."
ona: "Pri Romuniji?"
jaz: "Ne, bivša Jugoslavija."
ona: "Aha, saj sem rekla pri Romuniji. Imate enak jezik."
jaz: "Romunija ni bila del Jugoslavije in ne, nimamo enakega jezika, veliko bolj je podoben vašemu." (pri tako nizkem udarcu je seveda sledilo zgroženje. Tukaj Romuni domačinom smrdijo še bolj kot cigani ali afriški priseljenci.)
ona: "No, potem pa Montenegro."
jaz: "Ja, to pa. Črna Gora je bila del nas."
ona: "Saj sem vedela, vi ste k nam poslali cigane."
(To je bil eden prvih udarcev, ki sem jih doživela tukaj. Ni bolelo obsojanje in ponižanje. Bolela je nevednost.)
jaz: (totalno v out-u in začudeno) "Kakšne cigane???"
ona: "Ja, saj vsi vemo, da v Montenegru živi kraljica Romov in da izvirajo od tam. To mi je pripovedovala že babica."
Nekje med histeričnim smehom in zgroženostjo sem ostala tiho. Kolikor vem, naj bi izvirali iz severne Afrike iz časa Egipčanov, se nato selili v Azijo, Indijo in se nomadsko pomikali proti zahodu. Poreklo bi se jim težko natančno določilo, predvidevam pa, da v Italijo niso prileteli, ampak so najbrž res prepešačili Slovenijo.
Kakorkoli... Moje življenje je zdaj lažje. Nisem več izgubljena, ker vem, da je kraljevi prestol Romov v Jugoslaviji. Še boljše. S tem bi lahko tržili.
Ta pogovor je bil za začetek resda malo šokanten, vendar vsaj zanimiv. Ponavadi se dogaja klasika. Slovenija - Slovaška. Saj veste. Ko mi tukaj kdo odgovori "Ja, seveda vem kje je to!", to še ne pomeni dobesedno tega.
Ponavadi se dober začetek nadaljuje z vprašanji kot... "Vi ste bili tisti, ki ste se razdelili na dva dela, ne?" ali "Kaj med Italijo in hrvaško obalo je še ena država?" ali "Vi ste del Nemčije, ne?"
OMG! Včasih mi ni niti za odgovoriti.
Posrečen je bil tudi gospod iz nakupovalnega centra. Medtem, ko sem se mučila v garderobi, je slišal angleščino in vprašal fanta od kot sem. Ves navdušen je začel razlagati kako deželo pozna in kako je "tam" delal neke posle. Začel je celo nekaj mutiti v srbo-hrvaško-ruski mešanici.
on: (mrtvo-hladno) "Imate pri vas ceste?"
Ker je moja italijanščina še škripala, sem ignorirala vprašanje in pogledala k fantu za prevod. Ob zadregi na njegovem obrazu sem razumela, da moje znanje jezika (na žalost) le ni tako "švoh".
on: "Torej, imate ceste? Ali imate še konje?"
jaz: (v šoku in nepripravljena na tak idiotizem) "No ja, ceste so bolj luknjaste, imamo pa vsi internet."
Nato sem kot zombi odkorakala iz trgovine.
Včasih se zgodi, da dobim dvojno porcijo presenečenja. Tako se je pred časom zgodilo, da sem prejela resnično lep kompliment. Zjutraj sem se za v službo malo bolj uredila in ob vstopu v pisarno požela... "uaaaaauuu... Ve vzhodnjakinje ste pa res lepe." Malo sem zardela in se zahvalila. Zadovoljstvo je trajalo kakšne 2,5min. Nato se je komentar nadaljeval.
ona: "Veš, da je k nam v zadnjih letih prišlo veliko vzhodnjakinj?"
jaz: "Vem, misliš iz ex-Rusije..."
ona: "Ja, ja, in vse so izredno lepe."
jaz: "No ja, tudi Italijanke ste lepe."
ona: "Vzhodnjakinje se "rihtajo" le, da bi omrežile naše moške in kradle denar. Moj sosed je pred leti znorel za vzhodnjakinjo in prevaral ženo. Obsedla ga je do te mere,da je zmeden umoril svojo ženo, ona pa je pobegnila z denarjem. Tipično."
jaz: "Grozno." (Mislila pa sem si... Kam naj bi letel ta komentar? Lepooo prooosim!?!)
Resnično me zanima, kaj si Slovenci mislijo o tujcih, ki živijo pri nas. Ne vem ali je v Rimu krivo število priseljencev ali slabe izkušnje, vendar so mnogi še zmeraj mnenja, da jim krademo delovna mesta, može in premoženje.
Pogosto se mi je, kjub dokaj dobremu znanju štirih jezikov, zgodilo, da sem dobila direkten "nasvet". "Nauči se končno italijansko kot se spodobi." Mislim, da ni poterbno dodati, da so tovrstni komentarji skoraj zmeraj prišli s strani ljudi, ki govorijo LE italijansko.
Seveda pa tudi tukaj obstajajo sončni dnevi. Še pred kratkim sem delala v znani japonski restavraciji, kjer sem se dnevno srečevala s politično elito, zvezdicami in De Rossi-ji, ki jih sedaj lahko gledam le preko malih ekranov. Tako se je vsake toliko pripetilo, da me je kdo tako presenetil, da sem pozabila na italijanščino in strežbo.
Spomnim se dneva, ko je bivši italijanski veleposlanik (v Sloveniji, seveda) ves večer hodil za menoj in mi prišepetaval slovenske kraje in besede. Bled, Bohinj, Piran, Kremna rezina,... Popolnoma je bil navdušen nad Slovenijo. Hahahahahahaaa... Kakšen čudak. Simpatično.
Spet drugič se je zgodilo, da me je (ob že stoti postrežbi našega stalnega gosta) premožni brazilski poslovnež ogovoril z "Živjo, kako si?". Pogledala sem, kot da bi padel z Lune.
Povedal je, da je izvedel, da sem Slovenka, da je nekaj let delal in živel v Ljubljani. Ob besedi Slovenija so njegove oči zažarele bolj kot moje. Zaljubljen v Slovenijo je priznal, da jo MORA obiskati vsaj enkrat na leto. Menil je, da tako lepih krajev in dobrih ljudi še ni videl.
Ob sladkih besedah mi je je srce bilo hitreje, moja lica pa je prekrila sramežljivo rožnata barva. Pozneje so se mi misli zbistrile... Saj res. Le kako naj bi Slovenijo videl premožen tujec, predstavnik velikega podjetja, ki živi v Ljubljani in ima vsega dovolj? Sanjsko. Logično.
Ja, pogrešam jo tudi jaz... S soncem obsijan Lent, stare ljubljanske mestne trge, ozke piranske ulice, pa vsak "Serbus!"**, "Seos!"** "Na zdravje!" in "Ki si?"***...
Pogrešam jo. Slovenijo.
Zato pa pridno ustno širim informacije in po Facebooku delim slovenske promocijske strani. Vse v upanju, da bo nekega dne majhna dežela z imenom Slovenija tudi na italijanskih zemljevidih.
*cigani
**pozdrav, večinoma na štajerskem koncu
***Kje si?
Dovolj uvoda in dovolj jamranja o preteklih mesecih. Spet sem nazaj in spet imam kaj za pokomentirati. Obljubim, da bom (kar se le da) prijazna.
 |
| www.delo.si |
Kriva. Kot pravijo prijatelji, sem morda res slepa za napake domačega kraja. Kaj moremo. Lepo se je vrniti. Lahko pa kljub temu objektivno dodam, da "f totem Maribori" težko "naletim" na človeka, ki bi mi ob stavku "Živim v Rimu." odgovoril "Kje je to?", ali še huje "Kdo je to?". Neka mamina znanka mi je ob srečanju na cesti odgovorila celo "Aha, Rim pri Črnomlju?". Ob presenečenem buljenju sem odgovorila le "Ne, Rim pri Rimu." (Kakšna mega glupanka sem. Resnično se učimo vse življenje.)
No, zdaj sem nazaj in tukaj je drugače. Rimljani ne vedo kje je Maribor, niti jih ne zanima. Ali se je naša STO oglaševanja lotila na napačen način, ali pa je investicija enaka radiju (ki očitno ne seže do juga Italije). Ne vem. Res, da so Italijani zelo "samozadostni", vendar mislim, da ne bi škodilo, če bi vsake toliko kateri vedel kdo so sosedi na severu njihovega imperija.
Ob komentarjih bom raje ohranila "ne-imenski sistem", torej... oseba, nekdo, gospod, gospa, itd., čeprav mogoče ne bi bilo slabo, če bi se t.i. nekdo zbudil.
Že v mojih prvih rimskih mesecih sem se srečala z zanimivimi ljudmi in še bolj zanimivimi komentarji. Pogovori so pogosto potekali nekako zmedeno-sarkastično-čudno...
 |
| Zingari* v Rimu. Črnogorci??? |
jaz: "Prihajam iz Slovenije."
ona: "Pri Romuniji?"
jaz: "Ne, bivša Jugoslavija."
ona: "Aha, saj sem rekla pri Romuniji. Imate enak jezik."
jaz: "Romunija ni bila del Jugoslavije in ne, nimamo enakega jezika, veliko bolj je podoben vašemu." (pri tako nizkem udarcu je seveda sledilo zgroženje. Tukaj Romuni domačinom smrdijo še bolj kot cigani ali afriški priseljenci.)
ona: "No, potem pa Montenegro."
jaz: "Ja, to pa. Črna Gora je bila del nas."
ona: "Saj sem vedela, vi ste k nam poslali cigane."
(To je bil eden prvih udarcev, ki sem jih doživela tukaj. Ni bolelo obsojanje in ponižanje. Bolela je nevednost.)
jaz: (totalno v out-u in začudeno) "Kakšne cigane???"
ona: "Ja, saj vsi vemo, da v Montenegru živi kraljica Romov in da izvirajo od tam. To mi je pripovedovala že babica."
Nekje med histeričnim smehom in zgroženostjo sem ostala tiho. Kolikor vem, naj bi izvirali iz severne Afrike iz časa Egipčanov, se nato selili v Azijo, Indijo in se nomadsko pomikali proti zahodu. Poreklo bi se jim težko natančno določilo, predvidevam pa, da v Italijo niso prileteli, ampak so najbrž res prepešačili Slovenijo.
Kakorkoli... Moje življenje je zdaj lažje. Nisem več izgubljena, ker vem, da je kraljevi prestol Romov v Jugoslaviji. Še boljše. S tem bi lahko tržili.
 |
| www.mladina.si |
Ponavadi se dober začetek nadaljuje z vprašanji kot... "Vi ste bili tisti, ki ste se razdelili na dva dela, ne?" ali "Kaj med Italijo in hrvaško obalo je še ena država?" ali "Vi ste del Nemčije, ne?"
OMG! Včasih mi ni niti za odgovoriti.
Posrečen je bil tudi gospod iz nakupovalnega centra. Medtem, ko sem se mučila v garderobi, je slišal angleščino in vprašal fanta od kot sem. Ves navdušen je začel razlagati kako deželo pozna in kako je "tam" delal neke posle. Začel je celo nekaj mutiti v srbo-hrvaško-ruski mešanici.
on: (mrtvo-hladno) "Imate pri vas ceste?"
Ker je moja italijanščina še škripala, sem ignorirala vprašanje in pogledala k fantu za prevod. Ob zadregi na njegovem obrazu sem razumela, da moje znanje jezika (na žalost) le ni tako "švoh".
on: "Torej, imate ceste? Ali imate še konje?"
jaz: (v šoku in nepripravljena na tak idiotizem) "No ja, ceste so bolj luknjaste, imamo pa vsi internet."
Nato sem kot zombi odkorakala iz trgovine.
Včasih se zgodi, da dobim dvojno porcijo presenečenja. Tako se je pred časom zgodilo, da sem prejela resnično lep kompliment. Zjutraj sem se za v službo malo bolj uredila in ob vstopu v pisarno požela... "uaaaaauuu... Ve vzhodnjakinje ste pa res lepe." Malo sem zardela in se zahvalila. Zadovoljstvo je trajalo kakšne 2,5min. Nato se je komentar nadaljeval.
ona: "Veš, da je k nam v zadnjih letih prišlo veliko vzhodnjakinj?"
jaz: "Vem, misliš iz ex-Rusije..."
ona: "Ja, ja, in vse so izredno lepe."
jaz: "No ja, tudi Italijanke ste lepe."
ona: "Vzhodnjakinje se "rihtajo" le, da bi omrežile naše moške in kradle denar. Moj sosed je pred leti znorel za vzhodnjakinjo in prevaral ženo. Obsedla ga je do te mere,da je zmeden umoril svojo ženo, ona pa je pobegnila z denarjem. Tipično."
jaz: "Grozno." (Mislila pa sem si... Kam naj bi letel ta komentar? Lepooo prooosim!?!)
Pogosto se mi je, kjub dokaj dobremu znanju štirih jezikov, zgodilo, da sem dobila direkten "nasvet". "Nauči se končno italijansko kot se spodobi." Mislim, da ni poterbno dodati, da so tovrstni komentarji skoraj zmeraj prišli s strani ljudi, ki govorijo LE italijansko.
Seveda pa tudi tukaj obstajajo sončni dnevi. Še pred kratkim sem delala v znani japonski restavraciji, kjer sem se dnevno srečevala s politično elito, zvezdicami in De Rossi-ji, ki jih sedaj lahko gledam le preko malih ekranov. Tako se je vsake toliko pripetilo, da me je kdo tako presenetil, da sem pozabila na italijanščino in strežbo.
Spomnim se dneva, ko je bivši italijanski veleposlanik (v Sloveniji, seveda) ves večer hodil za menoj in mi prišepetaval slovenske kraje in besede. Bled, Bohinj, Piran, Kremna rezina,... Popolnoma je bil navdušen nad Slovenijo. Hahahahahahaaa... Kakšen čudak. Simpatično.
Spet drugič se je zgodilo, da me je (ob že stoti postrežbi našega stalnega gosta) premožni brazilski poslovnež ogovoril z "Živjo, kako si?". Pogledala sem, kot da bi padel z Lune.
Povedal je, da je izvedel, da sem Slovenka, da je nekaj let delal in živel v Ljubljani. Ob besedi Slovenija so njegove oči zažarele bolj kot moje. Zaljubljen v Slovenijo je priznal, da jo MORA obiskati vsaj enkrat na leto. Menil je, da tako lepih krajev in dobrih ljudi še ni videl.
Ob sladkih besedah mi je je srce bilo hitreje, moja lica pa je prekrila sramežljivo rožnata barva. Pozneje so se mi misli zbistrile... Saj res. Le kako naj bi Slovenijo videl premožen tujec, predstavnik velikega podjetja, ki živi v Ljubljani in ima vsega dovolj? Sanjsko. Logično.
Ja, pogrešam jo tudi jaz... S soncem obsijan Lent, stare ljubljanske mestne trge, ozke piranske ulice, pa vsak "Serbus!"**, "Seos!"** "Na zdravje!" in "Ki si?"***...
Pogrešam jo. Slovenijo.
Zato pa pridno ustno širim informacije in po Facebooku delim slovenske promocijske strani. Vse v upanju, da bo nekega dne majhna dežela z imenom Slovenija tudi na italijanskih zemljevidih.
*cigani
**pozdrav, večinoma na štajerskem koncu
***Kje si?
sobota, 18. januar 2014
Peti smrtni greh - izum Italijanov (2.del)
Žive jaslice na severu Rima si je prišel ogledati celo Papa Francesco osebno. Z njim pa seveda en kup policajev, ki so namesto reda na cesti ustvarili totalen kaos.
Pa tudi to ni nič novega, saj je splošno znano, da italijanski poliziotti, carabinieri in drugi uniformirani (ne)sposobneži bolje skrbijo za svojo podobo kot pa opravljajo svoje delo. Za policaje veljajo podobni stereotipi "internacionalno". Razlika je v tem, da so tukaj resnični. Vendar jim je oproščeno... Ker so lepi.
Pa kaj. Saj za praznike smo vsi lepi. Premečemo vso omaro, da se sorodnikom pokažemo v najboljši luči. Gremo k frizerju. Se nališpamo, naorožimo...in pripravljeni smo na boj. Tudi jaz sem bila pripravljena. Za Novo leto 2013. Takrat sva s fantom povabila vse prijatelje na večerjo.
Po celodnevnem kuhanju, sem se na brzino stuširala in nakičala. Pripravljena za obisk "na domu", sem oblekla najljubšo 50s črno oblekico in vintage nakit. Ker sem bila doma (in ker sem slovenka) sem kot zadnji dodatek, ki naj bi sprostil zategnjen outfit, nadela komot termos zokenčke. Pa saj smo doma. Spomnim se še zabav izpred let, kjer smo s prijatelji ne le v copatih in zoknih, temveč pižamah in vseh možnih kostumih zganjali neumnosti za silvestrovo. Moje od stanja pri štedilniku utrujene noge so se v "snežakcih" počutile super. Z veseljem sem zakorakala iz sobe. V dnevni so me pričkali fant, tašča in prvi gosti. Po glasnih pozdravih, nasmehih in poljubih so njihove oči odtavale južno.Takrat pa, naenkrat smrtna tišina, izbuljene oči in presenečeni obrazi. Trenutek zamrznitve časa tipa Matrix.
"Kaj nimaš čevljev?"
kakšno vprašanje... "Itak, celo omaro."
"Ne to. Mislim, kaj boš obuta v... no ja..."
na njihovih obrazih je pisalo "Kaj ti to misliš resno???"
Obrnila sem se. Odcopatala nazaj v sobo in utrujene noge stlačila v elegantne stilettose z 10 cm peto (brez plateau-ja!!!). Nikoli ne bom mogla razumeti, zakaj je bolj normalno kuhati, streči in tekati po stanovanju v šteklarjih kot pa v udobnih copatih. Najbrž je to spet stvar kulture. Za Italijane je pač (zelo) pomembno kako izgledajo (v vsakem trenutku). Pomembno jim je tudi, da njihova dama izgleda urejeno. Še izpred let pa so "gospodje" navajeni, da je boljša polovica opravljala vlogo mame in gospodinje, kar z drugimi besedami pomeni, da tukaj (do sedaj) še nisem srečala moškega, ki bi znal pograbiti za "coto" in pomiti tla. Tako ne morem niti pričakovati, da bi razumeli kakšno svinjarijo ustvari obuto krdelo v bajti in kakšne praske na parketu pustijo manolice.
Za letošnje silvestrovo bi se lahko basali z milijon tipi
sushija, ker trenutno delam v japonski restavraciji. Le da sem letos imela
sushi, ne pa gostov. Tudi če bi jih imela, bi najbrž pobegnili.
Pa kaj. Saj za praznike smo vsi lepi. Premečemo vso omaro, da se sorodnikom pokažemo v najboljši luči. Gremo k frizerju. Se nališpamo, naorožimo...in pripravljeni smo na boj. Tudi jaz sem bila pripravljena. Za Novo leto 2013. Takrat sva s fantom povabila vse prijatelje na večerjo.
"Kaj nimaš čevljev?"
kakšno vprašanje... "Itak, celo omaro."
"Ne to. Mislim, kaj boš obuta v... no ja..."
na njihovih obrazih je pisalo "Kaj ti to misliš resno???"
Obrnila sem se. Odcopatala nazaj v sobo in utrujene noge stlačila v elegantne stilettose z 10 cm peto (brez plateau-ja!!!). Nikoli ne bom mogla razumeti, zakaj je bolj normalno kuhati, streči in tekati po stanovanju v šteklarjih kot pa v udobnih copatih. Najbrž je to spet stvar kulture. Za Italijane je pač (zelo) pomembno kako izgledajo (v vsakem trenutku). Pomembno jim je tudi, da njihova dama izgleda urejeno. Še izpred let pa so "gospodje" navajeni, da je boljša polovica opravljala vlogo mame in gospodinje, kar z drugimi besedami pomeni, da tukaj (do sedaj) še nisem srečala moškega, ki bi znal pograbiti za "coto" in pomiti tla. Tako ne morem niti pričakovati, da bi razumeli kakšno svinjarijo ustvari obuto krdelo v bajti in kakšne praske na parketu pustijo manolice.
Zame copati ne predstavljajo le udobja. Predstavljajo
domačnost, občutek sproščenosti in dobrodošlice ter rešpekt do osebe, ki je
pred petimi minutami spolirala tla. Draga pokojna oma, hvala ti za strogo
vzgojo.
Kakorkoli, pridružila sem se ostalim in jih posedla za mizo.
Bili so presenečeni nad (mojo) dekoracijo in okrasjem slavnostne mize. V
takšnih bedarijah uživam. Razganja me od kreativnosti in zadovoljim se komaj po
sto poskusih. Saj se Novo leto praznuje le enkrat na leto. No, Italijanom
dekoracija ni zadnja, zagotovo pa tudi ne prva briga. Zanima jih le kaj bo na
krožnikih, v pekačih, piskrih in drugih dišečih zadevah, ki bodo pripotovale iz
kuhinje.
Sama sem hotela goste presenetiti z nečim česar še niso
poskusili. Vsega po malem, "mednarodna kuhinja". Mizo sem kmalu zapolnila z
dobrotami. Zapolnjena pa je tudi ostala. Jedi so okušali previdno in s kančkom
strahu. Ko so se počasi navadili na nove okuse in se jim je vračal "kulinarični
pogum", pa je vstopila fantova mami (ki živi v zgornjem nadstropju in je prav
tako imela povabljene goste) z rokami polnimi piskrov. Iz posod je zadišalo po
jedeh, ki jih jemo vsak drug dan.
"Že spet sem skuhala preveč. Ali bi imeli kaj od tega?" Moji
gostje so se iz "Hanzekov" spremenili v lačne volkove in zmazali vse do zadnjega
grižljaja. Na koncu sem se še sama basala z lenticchie e cotechino, ki bi naj, kot rozine, prinašale denar in srečo v prihajajočem letu. Meni, razen kilogramov, lani niso prinesle ničesar.
Bedno… Žalostna… Šoping-center/tašča:Livija… 2:0!!!
Vseeno sem v službi pripravila konkreten "take away" paket.
V bližini najinega doma namreč živijo brezdomci; družine, ki so si pod viadukti
Flaminije ustvarile provizorična domovanja. Vsak dan jih opazujem skozi okno,
ko se z vlakom peljem v službo. Tam najbrž zvečer ob 20:00 ne gledajo
statistike in novic na telegiornale in ne pripravljajo požrtij ob božičnem in
novoletnem večeru.
Vse sem imela planirano. Nato pa s za načrte izvedeli
fantovi starši in nama strogo prepovedali "silvestrski dobrodelni podvig".
"Pa saj vama se je čisto pripeljajo."
"To so sami drogeraši, ki vaju bodo napadli in oropali."
"Prav revnih ni, ker tisti delajo. To so kriminalci in
drogeraši."
"K revnim grejo organizirane skupine. Nesita vse k župniku
ali nunam. Oni bodo vedeli kam s tem."
Sama pa sem si mislila… seveda vedo… v "ne-ta-prave želodce" in
fliknila za cca. 90 eur vreden paket v smeti.
Morda sem za Rimljane res deklica s sela, preveč zaupljiva
in naivna. Edina, ki v Rimu štopa, pomaga starejšim iz trgovine domov in se
pogovarja na metroju in postajah z vsemi povprek. Najbrž sem zmešana. Vendar
hočem takšna tudi ostati. V 2014. Brez milijon predsodkov, anksioznosti ter strahom pred ljudmi in družbo.
Če se moramo vsi bati vseh in biti neprestano nervozni in
pod stresom, potem tukaj ni prostora za nove generacije. Sama sem novoletno
odštevanje 2014 pričakala umirjeno. Na WC-ju. Glasno ropotanje petard in
ognjemeta je preglasil le spust vode iz kotlička. Res je.
In hočem, da moje leto takšno tudi ostane. Umirjeno, ne
posrano. Se razume.
Peti smrtni greh - izum Italijanov (1.del)
Časa za blog ni bilo. Obe roki sem imela polni dela.
Dobesedno. Ena je pridno polnila usta s prazničnimi dobrotami, druga je
prikrivala trebušček, ki je začel širiti svoj teritorij čez mejo kavbojk. Za to
ni devet-mesečnega razloga, temveč prenažiranje. Če se Slovenci med prazniki
nažiramo, se Italijani prenažirajo na kvadrat.
Na televiziji so sicer poročali, da so bili za letošnji
Božič manj zapravljivi. Za darila naj bi porabili kar 200 milijonov manj.
Statistike najbrž držijo.Ne bom oporekala. Polni vozički in vrste v
supermerkatorjih pa so vseeno kričale v nebo "Naj se začne požrtija!". Italijani so hedonisti, vsaj kar se hrane tiče.
Za Božič in Vigilio si moraš tukaj nabaviti nov planer. Praznika sta pomembna, zato so kosila in večerje dogovorjene že mesece vnaprej. Pri teti na kosilu, pa pri sestrični na večerji, zajtrk pri družinskih prijateljih, pa spet kosilo pri stricu in tako naprej.
V odlični hrani sploh nisem mogla uživati, saj sem na kup nalagala nove dobrote, ko se mi je še spahovalo po tistih izpred pet minut. S kalorijami, ki sem jih strpala vase, bi lahko prezimila vse do pomladi. Ciambelle, torrone, tozzetti, pandoro, panettone, pasticcini, struffoli, dateljni, kandirani pomarančni olupki v temni čokoladi in vse ostale zozzerie** mi niso dale dihati.
 |
| tozzetti, ciambelle, pandoro, panettone, torrone, struffoli |
Trgovine so polne bogato napolnjenih in aranžiranih cestini natalizi, ki jih ljudje bašejo v vozičke s srečo (in drogiranostjo) v očeh, ki sem jo nazadnje videla v filmu Willy Wonka and the chocolate factory.
In tam sem bila tudi jaz. Tam, med policami. V drugo. Res je, v drugo. Prvikrat ko sem se peljala v nakupovalni center so se predbožičnim nakupom iztekale zadnje ure (tukaj namreč ni rezervnih ur do Dedka Mraza). Sramotno moram priznati, da sem ena tistih, ki darila načrtujejo veliko prej, potem pa zmeraj kot zmešani norijo po trgovinah zadnji trenutek v upanju, da bi se še našlo kaj pametnega.
Tako sem se v "norišnico" zagnala dva dni pred Božičem. Zalet je bil očitno prekratek, saj sem se ustavila že v vrsti na parkirišču. Vedela sem, da bo slej ali prej prišel dan, ko se bo moj stalni boj s parkirišči slabo končal. Po debeli uri kroženja, cikcakanja, vozakanja križem kražem po parkplacu, sem končno priznala poraz. Šoping-center je zmagal. Prepotena, živčna in z očitno manj bencina sem zapeljala proti znaku uscita. Andiamo a casa. Brez daril.
Iz kreativnosti (in urgentnosti situacije) sva s fantom rešitev za darila vseeno našla. Še sreča (odvisno za koga, sicer...), da živimo v svetu potrošnikov, kjer trgovine še za praznike ne zaprejo za več kot nekaj minut. Internet pa itak nudi 24-urni shopping. Darila za domače v Sloveniji sem tako nakupila na "sodoben" način.
Del tega kapitalistično-potrošniškega sveta (in naše prihodnosti) so tudi otroci fantovih sestričen, ki so besede "lista želja" vzeli dobesedno. Petletniki so nam tako napisali dolg seznam igrač in druge krame, ki si je želijo. Kljub skoraj vsem kljukicam in paketom pod smrekico, pa se je zvečer začel vik in krik, ker je nekaj zadev s seznama manjkalo. Tudi mi smo "kot družina" prinesli vsakemu po eno veliko darilo. Namesto"Hvala, super je." pa je sledilo"Kdo od vas je prinesel to darilo? Kje so ostala štiri, če vas je pet?"
Ta komentar me je spomnil na tipična darila pred leti. 100g milka, ki se je pri zavihku dala ravno dovolj olupiti, da se je vanj lahko zataknilo 10 ali 20 eur. Ko so otroci to ugotovili, so ob pogledu na čokolado takoj raztrgali papir, pograbili denar in zabrisali tablico čokolade kamorkoli že. Bolje zate, da je denar bil tam, če ne, je letelo v smeri glave.
Za praznike se zapravlja. Z denarjem, s hrano in tudi s čustvi (če štejemo tudi tiste "fake" objeme in poljube). V Castroniju in drugih pasticceriah ni več nobena posebnost, če v vrsti pred teboj naročijo več kilogramski panetone, ki iz žepa potegne tudi po več kot 100 eur. "Nek' se vidi raskoš."
Za praznike se tukaj jé in karta. Najprej jé in na koncu karta. Preproste igre, tipa naših pivskih, ki jih skapiraš tudi, če si svoje možgane za cel teden dal marinirati v olje in cuker. Na (pre)poln želodec se vseka še kakšna grappa ali limoncello. In potem se gre domov. S tem imaš dovoljenje, da lahko na sorodnike pozabiš do naslednjih "družinsko zavezujočih praznikov". Pa saj to že vsi poznamo. Iz Slovenije.
 |
| Papa Francesco na ogledu živih jaslic v Prima Porta |
Držijo se strogih pravil. Osebe se dodajajo postopoma. Najprej vasica, potem Marija in Jožef, nato utrinek, spet pozneje "nagec" in šele na koncu trije kralji in vsi, ki pridejo častiti dogodek. Če rukneš ven vse naenkrat, si lolek, in samo dokažeš, da nimaš pojma. Sama sistem že obvladam, saj sem pri tašči prvo leto izgubila nekaj točk s vprašanjem "Kaj figurice Kristusa pa še niste kup'li?". Mislila sem, da sem dokaj razgledana, vendar vidim, da mi manjka še kar nekaj googlanja. Še dobro, da nisem hotela dobronamerno presenetiti tašče, kupiti "malega moža" in ga na skrivaj vtakniti v zibelko. Bil bi konec. Dosedanjega krsčanskega datumskega štetja. In moje tašče.
Malo za hec, malo zares. V "naši" cerkvi so tokrat pripravili žive jaslice. Sodelovalo je ogromno sokrajanov, staro in mlado. Zgradili so celotno vas,z vsemi obrtniki in ostalimi osebami ter našli celo novorojenčka, ki pa je sodeloval bolj "po sili".
->... ni še kon'c...
*Legenda pravi, da je Befana žena, ki je, v nasprotju s Tremi kralji, zamudila Kristusovo rojstvo in ga ni obdarila. Za kazen vsako leto otrokom nosi darila. Pridnim sladkarije, porednim pa carbone (sladkorni premog). Upodabljajo jo kot starko ali čarovnico.
**packarije
->... ni še kon'c...
*Legenda pravi, da je Befana žena, ki je, v nasprotju s Tremi kralji, zamudila Kristusovo rojstvo in ga ni obdarila. Za kazen vsako leto otrokom nosi darila. Pridnim sladkarije, porednim pa carbone (sladkorni premog). Upodabljajo jo kot starko ali čarovnico.
**packarije
petek, 13. december 2013
Italija - svet nabiralk in bojevnic
S taščo imava dober, bolje rečeno nevtralen odnos. Najini pogovori so zaradi "jezikovne bariere" in nasprotujočih si karakterjev bolj redki. Tako se ponavadi omejujejo na vreme, nujne opravke in druge že stokrat premlete teme. Občasno pa se zgodi, da se katera od naju spotakne ob kakšnem komentarju, kar nedolžen čvek spremeni v dokaj resno debato ob kateri izgubim pol litra švica in dobim glavobol.
Pred kratkim se nisem mogla izogniti debati o "prihodnosti in načrtih" (ki je praviloma mučna in obremenjujoča tema). Ker že ob najmanjši laži ne morem spati tri dni, sem bila odkrita, odgovore pa sem vseeno zavila v pol-prosojen celofan. Tako so moji stavki vsebovali besede in misli kot "biti samostojna in neodvisna", "iskati boljšo kvaliteto življenja", "nikoli ni prepozno za..."ali "saj meja več ni, svet je majhen...". Izraz na obrazih fantovih staršev se je spreminjal iz zaskrbljenega, v šokiranega, pa spet v zgroženega in presenečenega.
Tašča je tako čez nekaj ur (ko je zadevo prebavila) prišla na "obisk" in mi skoraj v joku svetovala... "Livija, smisel žensk je postati dobra mati in žena. Skrbeti za hišo, družino ter moža, da ima le ta prosto pot, da se realizira." Odgovorila nisem ničesar. Ne vem, ali iz razloga, ker sem bila pre-šokirana, ali le zato, ker se na kaj takega enostavno ne da nič pripomniti. Zame je namreč absurdno.
Sama sem potrebovala več kot nekaj ur, da sem "prebavila" pogovor. Vzgojena sem bila namreč v drugačnem duhu. Ne govorim o popolni družini, daleč od tega, vendar drugačni. Družini, kjer se delo ni delilo na "ženska" in "moška opravila", ampak je veljalo le, da imamo vsi dve roki in dve nogi. Moja mama je (kot večina Slovenk, ki jih poznam) nosila hlače v družini, oče pa je znal poprijeti tudi za sesalec ali zablesteti z odlično pripravljeno večerjo.
Tako mi taščin komentar ni dal miru. Ugotovila sem, da ji bom v življenju izredno težko ugodila in se še težje izkazala. Glede na okolje, ki me (trenutno) obdaja, pa me njen vidik ni pretirano šokiral. Pravzaprav jo "razumem". Italija je, bodimo odkriti, mačistična država. Patriarhalna kultura pa je zmeraj postavljala očeta na "družinski prestol". Ženska/mati je resda izredno spoštovana, vse dokler pridno kuha, pospravlja, čisti, vzgaja in "ne soli preveč pameti". Seveda ne škodi, če je še zapeljivo sexy.
Italija je dežela, kjer ženske še pred kratkim (šestdeseta) niso mogle opravljati vseh poklicev, ali kot poročene ženske uporabljati svojega priimka (1975). Komaj leta 1975 je bila uradno razglašena enakost med partnerjema. V parlamentu pa še dandanes ni normative, ki bi določala kvoto med spoloma. Da ne omenjam šokantno pozno (1981) spremembo v kazenskem pravu glede t.i. "delitto d'onore". Kot "delitto d'onore" je namreč bil obravnavam vsak umor žene, hčerke ali sestre, ki naj bi bil posledica omadeževanja družinske časti, kar je posledično pomenilo manj let zaporne kazni.
Nisem strokovnjakinja na področju sociologije, antropologije ali psihologije, zato ne morem vedeti ali so trenutne razmere v Italiji posledica "dominantne kulture" ali "modernih sprememb" v družbi. T.i. femminicidio, sestavljanka iz besed femmina=ženska in omicidio=umor, je postala tukaj, žal, del vsakdanjika in našla svoje uradno priznano mesto v pravu. Ne mine dan, ko ne bi na tv-ju ali radiju slišala nove šokantne zgodbe. Kljub novim uvedbam zakonov in prizadevanju vlade, da bi izboljšala situacijo, se procenti in številke ne znižujejo. Med letoma 2000 in 2012 je bilo v Italiji umorjenih več kot 2200 žensk! Z drugimi besedami, vsak drugi dan je umorjena ena!!!
Vlada v Italiji počasi spominja na ameriško, le da je ameriška napovedala vojno terorizmu, italijanska pa nasilju nad ženskami. V 90-ih so tako sprejeli zakon o "stalkingu" in spremenili "spolno nasilje" v kaznivo dejanje proti osebi in ne proti "javni morali" kot je bilo obravnavano nekoč.
Sama sem mnenja, da ženske v Italiji trenutno bijejo dvojni boj... Proti krizi, o kateri govorimo že leta, in njihovi osebni krizi, ki je nastala ob uveljavljanju nove podobe ženske v nekdanjem (in še zmeraj obstoječem) moškem svetu. Ob spreminjanju tako globoko zakoreninjene tradicije pa se velikokrat srečajo z izkoriščanjem in nasiljem. Država kot taka pomaga bolj malo. Uvaja zakone, vendar ne pre-vzgaja novih generacij. Podpira proteste proti femminicidiu, vendar zapira varne hiše. Po smernicah Sveta Europe bi Italija ženskam v nuji naj zagotavljala 5700 mest v varnih hišah. Trenutno jih premorejo 500, še ta pa se zaradi ekonomske krize iz leta v leto znižujejo.
Med tem, ko se ženske v severni in centralni Italiji ponosno bojujejo proti nasilju ter z umetnostjo, koncerti in shodi dokaj redno ozaveščajo ljudi, se ženske z juga (ki je najkonzervativnejši) najbrž morajo znajti vsaka zase.
Monica Bellucci in Sophia Loren več ne predstavljata tipične Italijanke. Italijasko femme fatale, z olivno poltjo in bogatimi oblinami, je izrinila vitka emancipirana karieristka. Ženske tukaj so zaradi krize primorane poiskati delo. Tako se je v preteklem letu število zaposlenih moških znižalo in zaposlenih žensk zvišalo. Večina žensk, se zaradi "družinskih obveznosti" (ki so po večini še zmeraj zapisane njim) odloči poiskati delo part-time. Najti vrtec za otroka, ki je kvaliteten in ugoden ali gratis, je namreč tukaj kot zadeti na loteriji.
Kje v italijanski družbi se bodo pozicionirale ženske, je ta trenutek težko reči. Sama sem mnenja, da bi jim uspevalo bolje, če bi bile povezane in držale skupaj. Italija je kulturno tako ali tako izrazito razcepljena. Po mnenju mojega fanta in skoraj vseh ostalih "rimljanov", se Italija začne z Rimom in konča z otočji ter peto Puglie. Vse kar je nad pasom škornja pa je nekako "pošvabljeno", "ne-italijansko" in "kar nekaj". Ker je Italija dežela nasprotij, je tako tudi s pozicioniranjem žensk. V nebesa kovane mame in za štedilnik prikovane gospodinje. Milanski modeli in Sicilijanske mediteranske lepotice. Ženske, ki se na trgih bojujejo za enakost v privatnem in kariernem svetu, in spet tiste, ki jih tukaj poimenujejo kar "zoccola" ali "mignotta" (lepše rečeno prodajalka ljubezni), ki so si kariero ustvarile s "trdim delom".
V tukajšnjem političnem okolju je število žensk dokaj nizko, zato sem mnenja, da ne bi škodilo, če bi se le te še toliko bolj izkazale. Žal pa nekatere Italijanke očitno ne ločijo med glagoloma izkazati se in pokazati se. Tukaj Cicciolina ni nobena posebnost. Ni ne prva, ne zadnja. Je le ena izmed "praktičnih". Resnično se ne spomnim, da bi kdaj videla sliko Bratuškove v vsej naravni lepoti, z zvezdico, ki bi pokrila le najbolj sporen del fotografije.
Morda pa je še bolje tako. Obleke bi nas v džungli le ovirale. Razmišljam..
Naj se pustimo rešiti Tarzanu in ostati nabiralke? Ali naj se prelevimo v Amazonke? Upajmo le, da 25. november ne bo kmalu zamenjal 8. marca.
Pred kratkim se nisem mogla izogniti debati o "prihodnosti in načrtih" (ki je praviloma mučna in obremenjujoča tema). Ker že ob najmanjši laži ne morem spati tri dni, sem bila odkrita, odgovore pa sem vseeno zavila v pol-prosojen celofan. Tako so moji stavki vsebovali besede in misli kot "biti samostojna in neodvisna", "iskati boljšo kvaliteto življenja", "nikoli ni prepozno za..."ali "saj meja več ni, svet je majhen...". Izraz na obrazih fantovih staršev se je spreminjal iz zaskrbljenega, v šokiranega, pa spet v zgroženega in presenečenega.
Sama sem potrebovala več kot nekaj ur, da sem "prebavila" pogovor. Vzgojena sem bila namreč v drugačnem duhu. Ne govorim o popolni družini, daleč od tega, vendar drugačni. Družini, kjer se delo ni delilo na "ženska" in "moška opravila", ampak je veljalo le, da imamo vsi dve roki in dve nogi. Moja mama je (kot večina Slovenk, ki jih poznam) nosila hlače v družini, oče pa je znal poprijeti tudi za sesalec ali zablesteti z odlično pripravljeno večerjo.
Tako mi taščin komentar ni dal miru. Ugotovila sem, da ji bom v življenju izredno težko ugodila in se še težje izkazala. Glede na okolje, ki me (trenutno) obdaja, pa me njen vidik ni pretirano šokiral. Pravzaprav jo "razumem". Italija je, bodimo odkriti, mačistična država. Patriarhalna kultura pa je zmeraj postavljala očeta na "družinski prestol". Ženska/mati je resda izredno spoštovana, vse dokler pridno kuha, pospravlja, čisti, vzgaja in "ne soli preveč pameti". Seveda ne škodi, če je še zapeljivo sexy.
Italija je dežela, kjer ženske še pred kratkim (šestdeseta) niso mogle opravljati vseh poklicev, ali kot poročene ženske uporabljati svojega priimka (1975). Komaj leta 1975 je bila uradno razglašena enakost med partnerjema. V parlamentu pa še dandanes ni normative, ki bi določala kvoto med spoloma. Da ne omenjam šokantno pozno (1981) spremembo v kazenskem pravu glede t.i. "delitto d'onore". Kot "delitto d'onore" je namreč bil obravnavam vsak umor žene, hčerke ali sestre, ki naj bi bil posledica omadeževanja družinske časti, kar je posledično pomenilo manj let zaporne kazni.
 |
| Rdeči čevlji - simbol boja proti nasilju nad ženskami |
Nisem strokovnjakinja na področju sociologije, antropologije ali psihologije, zato ne morem vedeti ali so trenutne razmere v Italiji posledica "dominantne kulture" ali "modernih sprememb" v družbi. T.i. femminicidio, sestavljanka iz besed femmina=ženska in omicidio=umor, je postala tukaj, žal, del vsakdanjika in našla svoje uradno priznano mesto v pravu. Ne mine dan, ko ne bi na tv-ju ali radiju slišala nove šokantne zgodbe. Kljub novim uvedbam zakonov in prizadevanju vlade, da bi izboljšala situacijo, se procenti in številke ne znižujejo. Med letoma 2000 in 2012 je bilo v Italiji umorjenih več kot 2200 žensk! Z drugimi besedami, vsak drugi dan je umorjena ena!!!
Vlada v Italiji počasi spominja na ameriško, le da je ameriška napovedala vojno terorizmu, italijanska pa nasilju nad ženskami. V 90-ih so tako sprejeli zakon o "stalkingu" in spremenili "spolno nasilje" v kaznivo dejanje proti osebi in ne proti "javni morali" kot je bilo obravnavano nekoč.
Sama sem mnenja, da ženske v Italiji trenutno bijejo dvojni boj... Proti krizi, o kateri govorimo že leta, in njihovi osebni krizi, ki je nastala ob uveljavljanju nove podobe ženske v nekdanjem (in še zmeraj obstoječem) moškem svetu. Ob spreminjanju tako globoko zakoreninjene tradicije pa se velikokrat srečajo z izkoriščanjem in nasiljem. Država kot taka pomaga bolj malo. Uvaja zakone, vendar ne pre-vzgaja novih generacij. Podpira proteste proti femminicidiu, vendar zapira varne hiše. Po smernicah Sveta Europe bi Italija ženskam v nuji naj zagotavljala 5700 mest v varnih hišah. Trenutno jih premorejo 500, še ta pa se zaradi ekonomske krize iz leta v leto znižujejo.
Med tem, ko se ženske v severni in centralni Italiji ponosno bojujejo proti nasilju ter z umetnostjo, koncerti in shodi dokaj redno ozaveščajo ljudi, se ženske z juga (ki je najkonzervativnejši) najbrž morajo znajti vsaka zase.
 |
| Monica Bellucci |
Kje v italijanski družbi se bodo pozicionirale ženske, je ta trenutek težko reči. Sama sem mnenja, da bi jim uspevalo bolje, če bi bile povezane in držale skupaj. Italija je kulturno tako ali tako izrazito razcepljena. Po mnenju mojega fanta in skoraj vseh ostalih "rimljanov", se Italija začne z Rimom in konča z otočji ter peto Puglie. Vse kar je nad pasom škornja pa je nekako "pošvabljeno", "ne-italijansko" in "kar nekaj". Ker je Italija dežela nasprotij, je tako tudi s pozicioniranjem žensk. V nebesa kovane mame in za štedilnik prikovane gospodinje. Milanski modeli in Sicilijanske mediteranske lepotice. Ženske, ki se na trgih bojujejo za enakost v privatnem in kariernem svetu, in spet tiste, ki jih tukaj poimenujejo kar "zoccola" ali "mignotta" (lepše rečeno prodajalka ljubezni), ki so si kariero ustvarile s "trdim delom".
V tukajšnjem političnem okolju je število žensk dokaj nizko, zato sem mnenja, da ne bi škodilo, če bi se le te še toliko bolj izkazale. Žal pa nekatere Italijanke očitno ne ločijo med glagoloma izkazati se in pokazati se. Tukaj Cicciolina ni nobena posebnost. Ni ne prva, ne zadnja. Je le ena izmed "praktičnih". Resnično se ne spomnim, da bi kdaj videla sliko Bratuškove v vsej naravni lepoti, z zvezdico, ki bi pokrila le najbolj sporen del fotografije.
Morda pa je še bolje tako. Obleke bi nas v džungli le ovirale. Razmišljam..
Naj se pustimo rešiti Tarzanu in ostati nabiralke? Ali naj se prelevimo v Amazonke? Upajmo le, da 25. november ne bo kmalu zamenjal 8. marca.
Naročite se na:
Objave (Atom)