petek, 13. december 2013

Italija - svet nabiralk in bojevnic

S taščo imava dober, bolje rečeno nevtralen odnos. Najini pogovori so zaradi "jezikovne bariere" in nasprotujočih si karakterjev bolj redki. Tako se ponavadi omejujejo na vreme, nujne opravke in druge že stokrat premlete teme. Občasno pa se zgodi, da se katera od naju spotakne ob kakšnem komentarju, kar nedolžen čvek spremeni v dokaj resno debato ob kateri izgubim pol litra švica in dobim glavobol.

Pred kratkim se nisem mogla izogniti debati o "prihodnosti in načrtih" (ki je praviloma mučna in obremenjujoča tema). Ker že ob najmanjši laži ne morem spati tri dni, sem bila odkrita, odgovore pa sem vseeno zavila v pol-prosojen celofan. Tako so moji stavki vsebovali besede in misli kot "biti samostojna in neodvisna", "iskati boljšo kvaliteto življenja", "nikoli ni prepozno za..."ali "saj meja več ni, svet je majhen...". Izraz na obrazih fantovih staršev se je spreminjal iz zaskrbljenega, v šokiranega, pa spet v zgroženega in presenečenega.

Tašča je tako čez nekaj ur (ko je zadevo prebavila) prišla na "obisk" in mi skoraj v joku svetovala... "Livija, smisel žensk je postati dobra mati in žena. Skrbeti za hišo, družino ter moža, da ima le ta prosto pot, da se realizira." Odgovorila nisem ničesar. Ne vem, ali iz razloga, ker sem bila pre-šokirana, ali le zato, ker se na kaj takega enostavno ne da nič pripomniti. Zame je namreč absurdno.

Sama sem potrebovala več kot nekaj ur, da sem "prebavila" pogovor. Vzgojena sem bila namreč v drugačnem duhu. Ne govorim o popolni družini, daleč od tega, vendar drugačni. Družini, kjer se delo ni delilo na "ženska" in "moška opravila", ampak je veljalo le, da imamo vsi dve roki in dve nogi. Moja mama je (kot večina Slovenk, ki jih poznam) nosila hlače v družini, oče pa je znal poprijeti tudi za sesalec ali zablesteti z odlično pripravljeno večerjo.

Tako mi taščin komentar ni dal miru. Ugotovila sem, da ji bom v življenju izredno težko ugodila in se še težje izkazala. Glede na okolje, ki me (trenutno) obdaja, pa me njen vidik ni pretirano šokiral. Pravzaprav jo "razumem". Italija je, bodimo odkriti, mačistična država. Patriarhalna kultura pa je zmeraj postavljala očeta na "družinski prestol". Ženska/mati je resda izredno spoštovana, vse dokler pridno kuha, pospravlja, čisti, vzgaja in "ne soli preveč pameti". Seveda ne škodi, če je še zapeljivo sexy.

Italija je dežela, kjer ženske še pred kratkim (šestdeseta) niso mogle opravljati vseh poklicev, ali kot poročene ženske uporabljati svojega priimka (1975). Komaj leta 1975 je bila uradno razglašena enakost med partnerjema. V parlamentu pa še dandanes ni normative, ki bi določala kvoto med spoloma. Da ne omenjam šokantno pozno (1981) spremembo v kazenskem pravu glede t.i. "delitto d'onore". Kot "delitto d'onore" je namreč bil obravnavam vsak umor žene, hčerke ali sestre, ki naj bi bil posledica omadeževanja družinske časti, kar je posledično pomenilo manj let zaporne kazni.

Rdeči čevlji - simbol boja proti nasilju nad ženskami

Nisem strokovnjakinja na področju sociologije, antropologije ali psihologije, zato ne morem vedeti ali so trenutne razmere v Italiji posledica "dominantne kulture" ali "modernih sprememb" v družbi. T.i. femminicidio, sestavljanka iz besed femmina=ženska in omicidio=umor, je postala tukaj, žal, del vsakdanjika in našla svoje uradno priznano mesto v pravu. Ne mine dan, ko ne bi na tv-ju ali radiju slišala nove šokantne zgodbe. Kljub novim uvedbam zakonov in prizadevanju vlade, da bi izboljšala situacijo, se procenti in številke ne znižujejo. Med letoma 2000 in 2012 je bilo v Italiji umorjenih več kot 2200 žensk! Z drugimi besedami, vsak drugi dan je umorjena ena!!!

Vlada v Italiji počasi spominja na ameriško, le da je ameriška napovedala vojno terorizmu, italijanska pa nasilju nad ženskami. V 90-ih so tako sprejeli zakon o "stalkingu" in spremenili "spolno nasilje" v kaznivo dejanje proti osebi in ne proti "javni morali" kot je bilo obravnavano nekoč.

Sama sem mnenja, da ženske v Italiji trenutno bijejo dvojni boj... Proti krizi, o kateri govorimo že leta, in  njihovi osebni krizi, ki je nastala ob uveljavljanju nove podobe ženske v nekdanjem (in še zmeraj obstoječem) moškem svetu. Ob spreminjanju tako globoko zakoreninjene tradicije pa se velikokrat srečajo z izkoriščanjem in nasiljem. Država kot taka pomaga bolj malo. Uvaja zakone, vendar ne pre-vzgaja novih generacij. Podpira proteste proti femminicidiu, vendar zapira varne hiše. Po smernicah Sveta Europe bi Italija ženskam v nuji naj zagotavljala 5700 mest v varnih hišah. Trenutno jih premorejo 500, še ta pa se zaradi ekonomske krize iz leta v leto znižujejo.

Med tem, ko se ženske v severni in centralni Italiji ponosno bojujejo proti nasilju ter z umetnostjo, koncerti in shodi dokaj redno ozaveščajo ljudi, se ženske z juga (ki je najkonzervativnejši) najbrž morajo znajti vsaka zase.

Monica Bellucci
Monica Bellucci in Sophia Loren več ne predstavljata tipične Italijanke. Italijasko femme fatale, z olivno poltjo in bogatimi oblinami, je izrinila vitka emancipirana karieristka. Ženske tukaj so zaradi krize primorane poiskati delo. Tako se je v preteklem letu število zaposlenih moških znižalo in zaposlenih žensk zvišalo. Večina žensk, se zaradi "družinskih obveznosti" (ki so po večini še zmeraj zapisane njim) odloči poiskati delo part-time. Najti vrtec za otroka, ki je kvaliteten in ugoden ali gratis, je namreč tukaj kot zadeti na loteriji.

Kje v italijanski družbi se bodo pozicionirale ženske, je ta trenutek težko reči. Sama sem mnenja, da bi jim uspevalo bolje, če bi bile povezane in držale skupaj. Italija je kulturno tako ali tako izrazito razcepljena. Po mnenju mojega fanta in skoraj vseh ostalih "rimljanov", se Italija začne z Rimom in konča z otočji ter peto Puglie. Vse kar je nad pasom škornja pa je nekako "pošvabljeno", "ne-italijansko" in "kar nekaj". Ker je Italija dežela nasprotij, je tako tudi s pozicioniranjem žensk. V nebesa kovane mame in za štedilnik prikovane gospodinje. Milanski modeli in Sicilijanske mediteranske lepotice. Ženske, ki se na trgih bojujejo za enakost v privatnem in kariernem svetu, in spet tiste, ki jih tukaj poimenujejo kar "zoccola" ali "mignotta" (lepše rečeno prodajalka ljubezni), ki so si kariero ustvarile s "trdim delom".

V tukajšnjem političnem okolju je število žensk dokaj nizko, zato sem mnenja, da ne bi škodilo, če bi se le te še toliko bolj izkazale. Žal pa nekatere Italijanke očitno ne ločijo med glagoloma izkazati se in pokazati se. Tukaj Cicciolina ni nobena posebnost. Ni ne prva, ne zadnja. Je le ena izmed "praktičnih". Resnično se ne spomnim, da bi kdaj videla sliko Bratuškove v vsej naravni lepoti, z zvezdico, ki bi pokrila le najbolj sporen del fotografije.

                          

Morda pa je še bolje tako. Obleke bi nas v džungli le ovirale. Razmišljam..
Naj se pustimo rešiti Tarzanu in ostati nabiralke? Ali naj se prelevimo v Amazonke? Upajmo le, da 25. november ne bo kmalu zamenjal 8. marca.

Ni komentarjev:

Objavite komentar