Sem oseba "na komot". Ne bi pretiravala in rekla, da sem penzonistka (čeprav tudi ti postajajo vse aktivnejši), vendar sem po Darwinovo zagotovo kakšna podvrsta zapečkarjev. Po dolgem dnevu in z večerjo "na varnem" se neznansko rada razlezem po kavču, zabubim v nesramno mehek (in, res je, izredno idiotski)
Kanguru ter ob dobrem filmu s fantom premlevam trače zadnjih 24-ih ur. Tovrstno večerno opravilo opravičujem z dejstvom, da sem prestopila 30-ko in se tako zame "zapravljanje večerov" pravzaprav spodobi.
Tako so dnevi, ko se mi poruši hormonsko in posledično tudi presodno ravnovesje, redki. Takrat bi ŽIVELA! Šla bi ven, da vidim "kaj dogaja". Pozneje si velikokrat mislim, da pregovor
"Pazi kaj si želiš, ker se morda uresniči" drži.
V vsaki državi, v vsakem mestu, v vsakem selu veljajo nepisana pravila o večerno-nočnih izhodih. Če si turist, si zaščitena vrsta in noriš po svoje. Če pa se želiš po kameleonsko zliti z množico domačinov, je najbolje, da slediš čredi in se tako varneje prebiješ skozi divjino. Izbereš si lahko le vlogo... Petelin, bevskač, sluzavec, opica, papagaj, krava,... Lahko si tudi koza. Teh se tukaj najde kar veliko.
Glede na izbiro vloge najdeš pravi "outfit" in se oborožiš z debelo denarnico. Tukaj lahko za 20 eur namreč narediš le krog po lastnem parkirišču. Za Italijanke splošno velja, da so "spedinane u iber", s čimer se sicer ne bi popolnoma strinjala.
Prva dilema so torej bila oblačila. Za celo noč "v divjini" bi potrebovala nekaj udobnega, za zlitje z množico v rimski diskoteki pa kaj bolj pikantnega in drzno prekratkega, ki po zakonu ne sme biti udobno. Odločim se, da potrpim. Čez rit potegnem kavbojke, ki niso videle "e" od elastana in mi tako za nekaj ur zaustavijo prekrvavitev v spodnji delu telesa. Morda še bolje tako, ker mi hudo visoke pete vse pogosteje pošiljajo boleče signale do mojih možganov. Razmečem majice in izberem tisto, ki mi "najbolj podaljša vrat", vse do naparfumiranih push-up hribčkov. Hitro pograbim še verižico in zapestnico. Čez dnevni make-up napacam dodaten sloj maskare in to je to.
Pronta! Pograbim torbico in
andiamo!
Dogovorjeni smo za aperitivo* in noč v diskoteki. Tukaj je čas za aperitivo nekje med 18:00 in 20:00, tako da, po štajerskih razmerah, od doma odrinemo po kosilu. Priznam, da se v dnevni svetlobi počutim dokaj neumno. Čez 20 min vožnje se srečamo s prvimi prijatelji in glasujemo za "lokacijo večera". Po Murphy-ju zmaga klub na drugem koncu mesta. Dodatna urca vožnje.
Ko prispemo, z olajšanjem ugotovim, da je na parkirišču še kar nekaj prostih mest. Nenadoma pa se pred avtomobilom pojavi tip in se gre amatersko pantomimo. Ker debelo bulim v čudaka, mi fant hitro namigne, da naj pripravim nekaj drobiža. Pogledam še bolj zmedeno, on pa "Tip nakazuje prosta parkirišča, kar je v Rimu nekaj povsem normalnega." (naj omenim, da je "normalno" tukaj skoraj sinonim za ilegalno). Ob misli, da je parkirišče plačljivo, da nisem slepa in da je jih je ostalo še kar nekaj, izdavim "NORMALNO???". Kmalu mi vsi prisotni v en glas razložijo, da je bolje, če parkiramo takoj. Če ne želim popraskanega avtomobila, razbitega ogledala ali preluknjanih gum, pa naj raje pripravim kakšen Euro. In jaz v šoku "Kaaaaj???" "Tukaj je džungla. Spada k mafiji." umirjeno odgovorijo, kot da bi bilo to nekaj povsem vsakdanjega.
 |
| Izvirnost ne pozna meja |
Medtem se odpravimo do parkomata, ki, kot večina stvari tukaj, ne deluje. Fant mi prijazno namigne, naj se odstranim, ker očitno zadeve ne obvladam. S prsti začne šariti po odprtini za drobiž in izvleče majhno jekleno sponko. Za sponko pa se vsuje še dobrih 5 eur!!! Svetovno! To bi lahko bila tudi moja nova služba. Zaslužila bi več kot s sedenjem v pisarni.
Sprehodimo se po ulici, da bi odkrili prosto mizo in si privoščili kozarček. Medtem, ko nam fantje ob njihovi "
romanisti contro laziali" debati sledijo, me "dame" so-zvočno kopitljamo spredaj. Ob komentiranju življenja drugih in debatah o torbicah, zapestnicah in čevljih imam bolj malo za pripomniti, zato sem tiho. Zamišljeno opazujem čevlje kolegic in ugotavljam, da so modeli, ki so bili pred leti rezervirani za muzanje ob drogu po polnoči, postali nekaj povsem običajnega. Svet se je resnično spremenil...
Takrat pa se zasidram. Prav ste prebrali. Zasidram, zaštekam, zakajlam, vpiknem med znamenite rimske
sampietrine. Z muko izvlečem odrgnjeno (hvala bogu, ne zlomljeno) peto in boleč gleženj ter odšepam naprej. Uffaaa... Hoja po njih bo za zmeraj ostala skrivnost Rimljank.
Kljub krizi v Italiji ne najdemo prostega stola, kaj šele mize. Za povprečen aperitvo se tukaj odšteje od 8-12eur, kar je izredno ugodna cena, upoštevajoč, da pijača sama stane 5-8 eur. Številni mladi tako po službi izkoristijo priložnost in z aperitivom nadomestijo večerjo. V primeru, da se ne zadovoljite s koščki omlete, testeninsko solato, kakšno olivo in nekaj čipsa, pa je potrebno seči globlje v denarnico.
--->
se nadaljuje :)
*aperitivo - je nekoč predstavljala pijača pred obrokom, ki naj bi vzpodbudila apetit. Dandanes predstavlja ritual; italijansko tradicijo, ki ji sledi predvsem mlajša in srednja generacija ter pogosto, zaradi "finger food-a" ob pijači, večerjo celo "uniči/izniči". Tipične pijače bi bile Sunbitter, Crodino, Campari in Aperol v raznih kocktail variantah.
