Nevidna domišljijska dežela

Ne bom pisateljica. To nam je do zdaj že vsem jasno. Bolj kot življenje kontrira in trpinči umetnike, bolj mu kljubujejo in ustvarjajo. No, to nisem jaz. Jaz se zabubim in preklopim na "stand by".
Dovolj uvoda in dovolj jamranja o preteklih mesecih. Spet sem nazaj in spet imam kaj za pokomentirati. Obljubim, da bom (kar se le da) prijazna.

www.delo.si

Zadnja dva meseca sem preživela v Sloveniji. Z mešanimi občutki turista in domačina. Zanimivo.

Kriva. Kot pravijo prijatelji, sem morda res slepa za napake domačega kraja. Kaj moremo. Lepo se je vrniti.  Lahko pa kljub temu objektivno dodam, da "f totem Maribori" težko "naletim" na človeka, ki bi mi ob stavku "Živim v Rimu." odgovoril "Kje je to?", ali še huje "Kdo je to?". Neka mamina znanka mi je ob srečanju na cesti odgovorila celo "Aha, Rim pri Črnomlju?". Ob presenečenem buljenju sem odgovorila le "Ne, Rim pri Rimu." (Kakšna mega glupanka sem. Resnično se učimo vse življenje.)

No, zdaj sem nazaj in tukaj je drugače. Rimljani ne vedo kje je Maribor, niti jih ne zanima. Ali se je naša STO oglaševanja lotila na napačen način, ali pa je investicija enaka radiju (ki očitno ne seže do juga Italije). Ne vem. Res, da so Italijani zelo "samozadostni", vendar mislim, da ne bi škodilo, če bi vsake toliko kateri vedel kdo so sosedi na severu njihovega imperija.

Ob komentarjih bom raje ohranila "ne-imenski sistem", torej... oseba, nekdo, gospod, gospa, itd., čeprav mogoče ne bi bilo slabo, če bi se t.i. nekdo zbudil.

Že v mojih prvih rimskih mesecih sem se srečala z zanimivimi ljudmi in še bolj zanimivimi komentarji. Pogovori so pogosto potekali nekako zmedeno-sarkastično-čudno...

Zingari* v Rimu. Črnogorci???

jaz: "Prihajam iz Slovenije."
ona: "Pri Romuniji?"
jaz: "Ne, bivša Jugoslavija."
ona: "Aha, saj sem rekla pri Romuniji. Imate enak jezik."
jaz: "Romunija ni bila del Jugoslavije in ne, nimamo enakega jezika, veliko bolj je podoben vašemu." (pri tako nizkem udarcu je seveda sledilo zgroženje. Tukaj Romuni domačinom smrdijo še bolj kot cigani ali afriški priseljenci.)
ona: "No, potem pa Montenegro."
jaz: "Ja, to pa. Črna Gora je bila del nas."
ona: "Saj sem vedela, vi ste k nam poslali cigane."
(To je bil eden prvih udarcev, ki sem jih doživela tukaj. Ni bolelo obsojanje in ponižanje. Bolela je nevednost.)
jaz: (totalno v out-u in začudeno) "Kakšne cigane???"
ona: "Ja, saj vsi vemo, da v Montenegru živi kraljica Romov in da izvirajo od tam. To mi je pripovedovala že babica."

Nekje med histeričnim smehom in zgroženostjo sem ostala tiho. Kolikor vem, naj bi izvirali iz severne Afrike iz časa Egipčanov, se nato selili v Azijo, Indijo in se nomadsko pomikali proti zahodu. Poreklo bi se jim težko natančno določilo, predvidevam pa, da v Italijo niso prileteli, ampak so najbrž res prepešačili Slovenijo.
Kakorkoli... Moje življenje je zdaj lažje. Nisem več izgubljena, ker vem, da je kraljevi prestol Romov v Jugoslaviji. Še boljše. S tem bi lahko tržili.

www.mladina.si

Ta pogovor je bil za začetek resda malo šokanten, vendar vsaj zanimiv. Ponavadi se dogaja klasika. Slovenija - Slovaška. Saj veste. Ko mi tukaj kdo odgovori "Ja, seveda vem kje je to!", to še ne pomeni dobesedno tega.
Ponavadi se dober začetek nadaljuje z vprašanji kot... "Vi ste bili tisti, ki ste se razdelili na dva dela, ne?" ali "Kaj med Italijo in hrvaško obalo je še ena država?" ali "Vi ste del Nemčije, ne?"
OMG! Včasih mi ni niti za odgovoriti.

Posrečen je bil tudi gospod iz nakupovalnega centra. Medtem, ko sem se mučila v garderobi, je slišal angleščino in vprašal fanta od kot sem. Ves navdušen je začel razlagati kako deželo pozna in kako je "tam" delal neke posle. Začel je celo nekaj mutiti v srbo-hrvaško-ruski mešanici.

on: (mrtvo-hladno) "Imate pri vas ceste?"
Ker je moja italijanščina še škripala, sem ignorirala vprašanje in pogledala k fantu za prevod. Ob zadregi na njegovem obrazu sem razumela, da moje znanje jezika (na žalost) le ni tako "švoh".
on: "Torej, imate ceste? Ali imate še konje?"
jaz: (v šoku in nepripravljena na tak idiotizem) "No ja, ceste so bolj luknjaste, imamo pa vsi internet."
Nato sem kot zombi odkorakala iz trgovine.

Včasih se zgodi, da dobim dvojno porcijo presenečenja. Tako se je pred časom zgodilo, da sem prejela resnično lep kompliment. Zjutraj sem se za v službo malo bolj uredila in ob vstopu v pisarno požela... "uaaaaauuu... Ve vzhodnjakinje ste pa res lepe." Malo sem zardela in se zahvalila.  Zadovoljstvo je trajalo kakšne 2,5min. Nato se je komentar nadaljeval.

ona: "Veš, da je k nam v zadnjih letih prišlo veliko vzhodnjakinj?"
jaz: "Vem, misliš iz ex-Rusije..."
ona: "Ja, ja, in vse so izredno lepe."
jaz: "No ja, tudi Italijanke ste lepe."
ona: "Vzhodnjakinje se "rihtajo" le, da bi omrežile naše moške in kradle denar. Moj sosed je pred leti znorel za vzhodnjakinjo in prevaral ženo. Obsedla ga je do te mere,da je zmeden umoril svojo ženo, ona pa je pobegnila z denarjem. Tipično."
jaz: "Grozno." (Mislila pa sem si... Kam naj bi letel ta komentar? Lepooo prooosim!?!)

Resnično me zanima, kaj si Slovenci mislijo o tujcih, ki živijo pri nas. Ne vem ali je v Rimu krivo število priseljencev ali slabe izkušnje, vendar so mnogi še zmeraj mnenja, da jim krademo delovna mesta, može in premoženje.

Pogosto se mi je, kjub dokaj dobremu znanju štirih jezikov, zgodilo, da sem dobila direkten "nasvet". "Nauči se končno italijansko kot se spodobi." Mislim, da ni poterbno dodati, da so tovrstni komentarji skoraj zmeraj prišli s strani ljudi, ki govorijo LE italijansko.

Seveda pa tudi tukaj obstajajo sončni dnevi. Še pred kratkim sem delala v znani japonski restavraciji, kjer sem se dnevno srečevala s politično elito, zvezdicami in De Rossi-ji, ki jih sedaj lahko gledam le preko malih ekranov. Tako se je vsake toliko pripetilo, da me je kdo tako presenetil, da sem pozabila na italijanščino in strežbo.

Spomnim se dneva, ko je bivši italijanski veleposlanik (v Sloveniji, seveda) ves večer hodil za menoj in mi prišepetaval slovenske kraje in besede. Bled, Bohinj, Piran, Kremna rezina,... Popolnoma je bil navdušen nad Slovenijo. Hahahahahahaaa... Kakšen čudak. Simpatično.

Spet drugič se je zgodilo, da me je (ob že stoti postrežbi našega stalnega gosta) premožni brazilski poslovnež ogovoril z "Živjo, kako si?". Pogledala sem, kot da bi padel z Lune.
Povedal je, da je izvedel, da sem Slovenka, da je nekaj let delal in živel v Ljubljani. Ob besedi Slovenija so njegove oči zažarele bolj kot moje. Zaljubljen v Slovenijo je priznal, da jo MORA obiskati vsaj enkrat na leto. Menil je, da tako lepih krajev in dobrih ljudi še ni videl.

Ob sladkih besedah mi je je srce bilo hitreje, moja lica pa je prekrila sramežljivo rožnata barva. Pozneje so se mi misli zbistrile... Saj res. Le kako naj bi Slovenijo videl premožen tujec, predstavnik velikega podjetja, ki živi v Ljubljani in ima vsega dovolj? Sanjsko. Logično.

Ja, pogrešam jo tudi jaz... S soncem obsijan Lent, stare ljubljanske mestne trge, ozke piranske ulice, pa vsak "Serbus!"**, "Seos!"** "Na zdravje!" in "Ki si?"***...
Pogrešam jo. Slovenijo.

Zato pa pridno ustno širim informacije in po Facebooku delim slovenske promocijske strani. Vse v upanju, da bo nekega dne majhna dežela z imenom Slovenija tudi na italijanskih zemljevidih.



*cigani
**pozdrav, večinoma na štajerskem koncu
***Kje si?