Movie night

Včasih se sprašujem ali je moj čudno "razdvojen" pogled na vse kar me obdaja posledica zvezd. Po horoskopu sem namreč dvojček, kar pomeni, da je v mojem življenju en dan rožnat in drugi črn. Ostalih odtenkov je izredno malo. Tako je tudi z Rimom. En trenutek ga sovražim in že naslednji si mislim, da bi ga ob odhodu pogrešala.

Pred kratkim sva se s fantom sprehajala po centru mesta. Večerilo se je in mesto se je kazalo v svoji najboljši luči. Ob prižiganju mestnih svetilk in nočni osvetljavi mogočnih antičnih spomenikov sem morala globoko vdihniti, da sem zadržala solze ganjenosti. Impresionanten razgled in skoraj magično ozračje sta mi pomagala vsaj za trenutek pozabiti na kaotičen, neorganiziran, divji in umazan Rim, ki ga poznam. Ob tako popolnem večeru sva si z Lucianom želela "podaljšati dan" in se odločila za obisk kina.

                           

Tako se torej vračajoč do avtomobila oba zatopiva v kino programe na mobiju. Pri nekaj več kot 54 kinih v Rimu (in toliko več kino dvoranah) je pregled programa dokaj zahtevno delo, zato ga razdeliva. On brska po naslovih in urah predvajanja, jaz po trailerjih in kritikah. Odločiva se za film, ki sem ga že dolgo čakala. Gravity igra čez dobrih 50 min v kino-centru tipa Planet Tuš v smeri proti domu. Idealno. Optimistično pritisneva po plinu in se niti ne zavedava, da je magičnost večera izpuhtela. Kratko, a sladko. Itak.

Čez cca. 20 min prispeva do nakupovalnega centra. Lažem. Nakupovalni center se nama pojavi le v "vidnem polju", v realnosti pa se prilepiva repu kolone na GRA tik pred izvoznico. Dokaj tekoče premikanje nama okrepi upanje, da bova le uspela uloviti film. Pogled na večnadstropno parkirišče pa bi ubil še največjega pozitivca. Ne le, da je bilo nabasano z avtomobili, Smarti so bili parkirani na mestih, kamor sama ne bi strpala niti bicikla.

Začnem težiti, da filma ne bom gledala, če se je že začel (in da moji evri ne rastejo na drevesih). Sem namreč eden izmed čudakov, za katere kino ni sprostitev, temveč ga jemljejo smrtno resno. Luciano se strinja, da sva "optimistična glupana", da se odločiva iti v kino v soboto zvečer, vendar doda, da vse upanje še ni izgubljeno. Tudi sama pustiva Fiesto na "pogojno legalnem" placu in šibama do kina. Parkiranje in maraton čez nakupovalni center nama je pobral skoraj dodatne pol ure.
Že zagledam plakate in žareč napis Uci Cinema. Pa smo tu! Skoraj.

Kino sicer premore najmanj pet blagajn, vendar se nanje čaka v vrsti stila "Gardaland". Za tiste, ki ste ga že obiskali, veste, kaj to pomeni. Sistem kače. Kaj kače, amazonke! Po polžje se premikava proti blagajni in nervozno opazujeva ekrane, ki "v živo" odštevajo vsa prosta mesta. Najhitreje izginjajo karte za italijanske komedije. Tukaj jih ljubijo in se zato predvajajo tudi po več kot 10 krat na dan. Medtem ko je (v tej "navidezno konzervativni" državi) še zmeraj priljubljena kultna commedia sexy all'italiana  izpred nekaj desetletij, ki kraljuje na TV-jih, je v kinu vse popularnejši tip idiotsko nesmiselnih komedij.

kultne komedije katerih humorja žal ne štekam

Pogledam na uro. C****!!! Film se je že začel! Naslednji pa se predvaja prepozno...
"Daj greva domov. Mrzim gledati film brez glave."
"Ma daj, saj se še ni začel. Ne vidiš, da se sedeži še odštevajo. Pomeni, da še predvajajo predfilme."
Nervozno ostanem v vrsti dodatnih 10 min. In končno...
"Kaj bosta gledala?"
"Dve karti za Gravity. Tistega pred četrt ure."
"Predvaja se le 3D, tako da je cena nekaj višja."
"O.k." (valda)
"Prosti so le VIP sedeži. Dodaten euro po osebi."
"O.k." (če že moram)
"Aja pa še očala..."
"O.k." (ženska, nariši že karte)
"Zraven kart sem vama dala še ponudbo za kokice in CocaColo."
"OOO.kkkk." (česa pri film se je že začel ne razumeš?!? omg!)
Pograbiva vse in plačava 25 eur. Še preden pa zares "zaštartama", obtičiva v novi "amazonki", ki vodi do "pobiralca kart". Ko ga odkljukava, se nikakor ne moreva prebiti naprej, ker si je neki zelo inteligenten arhitekt izmislil kino v treh nadstropjih s tekočimi stopnicami širine (ene) podhranjene osebe.

Stopiva v dvorano. In res. Film se še sploh ni začel, čeprav konkretno zamujava. Z zadovoljstvom se razkomotim v VIP sedežu (do sedaj najbolje unovčen euro v Rimu) in si ogledam prvi trailer. Kmalu sledi drugi. In tretji, pa reklama za telefonsko podjetje. Paše en trailer in reklama za banko... Haloooo??? Pa to še človek ni videl. "Šopajo" te z vsemi trailerji povprek, ne glede na to kaj si prišel gledati. Brez smisla si sledijo grozljivke, komedije, drame, animacije,... Vmes te zdelajo še z reklamami, tako da si po slabi uri povsem K.O. in bi najraje šel kar domov.

Film se prične. Bullockova in Clooney pa že na začetku v italijanščini ubijeta nekaj vzdušja. No problem. Sprejmem dejstvo, da smo na italijanski vesoljski ekspediciji in začnem uživati v filmu. Sočustvujem z Bullockovo in držim pesti, da bo ujela vrv, preden jo že stotič odnese globoko v vesolje. Skoraj zatisnem oči, takrat pa...
Crkne film.

Rahlo razpičena sedim in čakam, da se bo kot zmeraj našel nekdo, ki bo začel žvižgati, kričati, zmerjati vse po vrsti in metati kokice v platno. Pa nič. Prižgejo se luči, v dvorano pa stopi študent s "cirkus vozekom", do vrha obloženim s čokoladicami, kokicami, pijačami in drugo robo, ki maši žile. Skočim do WC-ja in nazaj grede pograbim vrečko M&M's-ov. Jezna, da sem se ujela na tako bedno tržno foro, do konca filma za tolažbo vržem vase šest evrov kalorij.

Vir

"Feeling" za film sem izgubila nekje po poti. Sicer ga pogledam do konca, vendar sem "out". Na netu sem pred časom zasledila komentar, da je Gravity nova Vesoljska odiseja. Resnično ne vem, ali je bila kriva pavza, ali pa je bil kritik specializiran za šport. Kubrick se je ziher v grobu obrnil več kot enkrat.

Ob izhodu iz dvorane ošvrknem številne internacionalne restavracije in Luciana, ki izgleda kot jaz. Utrujeno. Včasih je vikend v Rimu pametneje preživeti med domačimi štirimi stenami. Filme, ki jih že težko čakam, pa mi bo itak kmalu ponudil Mr. Streaming. Ob flaši hladnega Laškega, ki sem ga slučajno našla v trgovinici v centru (in kupila vse tri steklenice, ki so jih premogli), tudi home-tv-kino-night ni švoh. Who likes anacondas and the jungle anyway.